• 
• 

Vse temelji na zaupanju

Podrobnosti

01. 03. 2021,

Vid Tilia

V soboto smo se Gašper, Janč, Niko in jaz odpravili proti Logarski dolini. Zgodnja ura in dan sta nam preprečila postanek na kavi, zato smo bili kar hitro na izhodišču pri domu planincev, od koder je cesta naprej zaradi snega zaprta. Zadnjih nekaj turnih smukov uživamo v tem, da smuči nataknemo pri avtu in jih nazaj grede tudi tam odpnemo. Vseeno pa nam je zasnežena cesta podaljšala turo za dobre pol ure, kolikor smo potrebovali do zadnjega parkirišča. Tam smo smuči zamenjali za dereze in jo mahnili v proti slapu. Pod slapom smo s strahospoštovanjem opazovati plazovine, ki so priletele z okoliških gora, saj so bile res ogromne.

Čeprav gužve zaradi vremena ni bilo pričakovati, na Okrešlju srečamo še nekaj smučarjev. Med njimi tudi dva Hrvata, katera ste se odpravljala v Turski žleb. Še dobro, da jih je nekdo izmed nas prepričal, da je izbira Savinjskega sedla bolj smotrna.

V nadaljevanju so se izmenjevale smuči in dereze, saj je bila podlaga res trda in nevarna za zdrs. Vmes je še malo snežilo in vreme se kljub napovedi ni izboljšalo. Ob prihodu na Savinjsko sedlo smo na hitro spili požirek čaja in pospravili kože, saj je bil zaradi vetra hudičev mraz. Niko je odlomil vez tako, da je prvo strmino prehodil, ostali pa smo odsmučali po ledeni in trdi strmini navzdol. Nižje je bila smuka solidna in hitro smo bili nazaj na Okrešlju. Ker je še vse zaprto smo spili še nekaj čaja in krenili s smučmi nazaj v dolino. Nad slapom srečamo še dva policista, ki smučata navzdol in opozarjata pohodnike, ki v supergah rinejo na Okrešelj.

Ko pridemo na zgornje parkirišče zagledamo samopostrežen hladilnik, ki temelji na zaupanju. Iz njega vzameš pijačo in v skrinjico vržeš denar. Kar se nas tiče je ideja, ki temleji na zaupanju in poštenosti super, če pa bo ekonomska bilanca obstoj hladilnika ohranila pa še toliko bolje!

Ko odsmučamo po cesti do avta se je naredil res krasen dan. Gore in nas je obsijalo Sonce. Posledično smo želeli dobiti še nekaj barve, zato so se lotili analize. In ta je bila kar temeljita, saj se nam je pridružil še Peter Zupančič, s katerim so podebatirali aktualne zadeve.

Smučali: Jani Vozel-Janč, Niko Škrabanja, Gašper Namestnik in Vid Tilia

• 
• 

Zelenjak

Podrobnosti

26. 02. 2021,

Janč

Kar zvija me ob spoznanju, da sem lani, ob takem času, imel že preko dvajset tur, letos pa se svaljkam šele pri četrti. Razlog je znan, hočeš – nočeš tako je, a občutek ni ravno najboljši. Še dobro, da je vsaj tako kot je, čeprav me skrbi, da se situacija z kovidom ne bo poslabšala, saj smo v takšnem primeru ponovno v riti tisti, katerim alpe ne rastejo ravno na občinskem dvorišču. Kakorkoli, v dani situaciji je v hribe potrebno »stisnt« takoj ko se da in za to obstaja možnost. In včeraj je bila.

Ob šestih od doma, direktno na Ljubelj, od tam pa na dile že na parkirišču in veselo navzgor. Dan se je napovedoval lep, snežna podlaga je bila v tem jutru odlična za drajsanje in po slabi urici smo že na Zelenici, kjer nas obsije jutranje sonce. Nad vršnimi pobočji Begunjščice še visijo poštene opasti snega in precej »jajc« imajo tisti, kateri so se zapodili po centralni grapi na vrh. Glede na to, da bodo v kratkem ruknile navzdol velja še nekoliko počakati, zato se namenimo na Suho ruševje. Kar nekaj bolj zgodnjih je že pred nami a s časom tudi mi pridrsamo do škrbine, od koder zlezemo še na vrh Zelenjaka. Lep, sončen dan nekoliko moti le saharski prah, kateri je v zraku, saj vidljivost ni ravno najboljša. Zato pa je toliko boljša, če že ne odlična smučarija nazaj.

Gapo in Vid odpeljeta navzdol že pred nama, saj se Gašperju zaradi obveznosti mudi domov in ker sta tokrat z Vidovim avtom, je v zgodnji odhod primoran tudi Vid. Midva z Finto pa za njima bolj ležerno in dostojanstveno, sem in tja, proti domu na Zelenici, kjer se zatakneva še za debeli dve uri, kateri izkoristiva za poležavanje na soncu. In ko se naveličava, odvijugava še tiste preostale strmine do podna zadovoljna, zaradi odlično izkoriščenega dopoldneva.

Tomaž Groboljšek – Finta, Vid Tilia, Gašper Namestnik, Jani Vozel - Janč

• 
• 

Vse je bolje kot nič

Podrobnosti

22. 02. 2021,

Vid Tilia

Posebna zima ni kaj… Pol le-te smo bili doma, zdaj nam nagaja še vreme. Nevarnost plazov je velika, saj je letošnja zima s snegom najobilnejša v zadnjih letih. Kljub temu, da nam razmere niso naklonjene, smo bili vsi željni malo druženja in hribov. Pa smo rekli, da gremo in smo šli. Pa ne samo na turni smuk temveč kar na ekskurzijo.

Zjutraj ob šestih krenemo iz Litije proti Tržiču, kjer se ustavimo na coffee to go. Medtem, ko pijemo kavo pri avtih po dolini brije hladen veter in vsi si želimo čim prej na smučke, da se malo ogrejemo. Zato hitro v avta in proti Ženiklovcu. Vse je bilo super, samo snega ni bilo. No, hitra sprememba plana vse od Dovške Babe pa do Kleka itd.

Nekako nanese na Trupejevo poldne. Smo bili že kar pozni zato avta parkiramo malo po domače in hitro v hrib. Tudi tu je sneg v zadnjem tednu kar pobralo tako, da smo se kar nahodili s smučmi na hrbtu. Temperature so bile visoke in nam je bilo kar hitro vroče. Na lovski bajti smo dobili še malo pospeška z 0,03 hruške in nato na vrh. Tam smo se malo posončili in si ogledovali gore. Razgled je bil res čudovit.

Čeprav je bila smuka zaradi južnega snega naporna se nismo kaj veliko pritoževali, saj smo vse skupaj res dolgo čakali. Ker smo nujno potrebovali še posvet smo se v dolini usedli na klopco, Rok in Anamari pa sta nam iz Dovške Babe prinesla pivo in vse je bilo kot včasih.

Tomaž Groboljšek-Finta, Jani Vozel-Janč, Niko Škrabanja, Gašper Namestnik, Vid Tilia, Rok & Anamari Hostnik.

• 
• 

Informacija o članarini PZS za leto 2021

Podrobnosti

17. 12. 2020,

Dare Juhant

Pozdravljeni,

na tej povezavi je: https://ka.pzs.si/vsebina.php?pid=9 razloženo vse o članarini in zavarovanju za člane PZS.
Prosim, da si preberete in si izberete ustrezno članarino za vaše aktivnosti in s tem tudi zavarovanje.

LP; Dare

• 
• 

Dolomiti drugič

Podrobnosti

16. 09. 2020,

Dare Juhant

Pretekli vikend sva z Joem (Jože Vozelj), ponovno obiskala Dolomite in sicer sva se zapeljala pod Tre Cine, kjer sva imela visoko leteče načrte, ki pa so se kot po navadi sesuli v slabo načrtovanje ture….
Med tednom mi je Joe naredil podlogo za spanje v avtu, ki se je izkazala za zelo praktično, saj je treba samo premetat opremo na prednje sedeže in že imaš pripravljeno spanje (za predale za opremo ni prostora zaradi dvojnih sedežev). Joe se je pohvalil, da je spal odlično, jaz pa se bom moral še malo navaditi.
Dan sva začela relativno zgodaj in se podala pod zahodni del velike Cine, ker pa so na poti tako »prijetni« grabni, sva seveda zavila kar v prvega, ki sva ga videla in se po njem povzpela na sedlo med Zahodno Cino in Crodo del Rifugio. Tam ugotoviva, da vrh te stranske gore relativno blizu in ga osvojiva razgled, ki ga ponuja ta palček med velikani je zanimiv, predvsem na zelena jezerca na severni strani Cin. Ker grapa na severno stran zgledala lažja kot tista na južno, sestopiva po njej, vendar se je kasneje izkazalo, da prvi pogled ne pove vsega. Grapa je bila v resnici zelo negodno podrto melišče, ki je v celoti drselo proti dolini in mi pomagalo do tega, da sem med padcem testiral desno ramo, ki je k sreči zdržala in zaustavila daljši padec po melišču.

Kar naenkrat se znajdeva pod previsi zahodne Cine, ki zgledajo divje, še posebej, ker je visoko v steni sredi ogromnih previsov spala ena naveza v visečih posteljah. Po sprehodu pod steno najedava pravo grapo samo, da bi jo morala tokrat osvojiti od severa proti jugu, ker pa me je bolečina v rami opozorila, da naj ne mislim na malo težje plezanje, greva naprej pod steno Velike Cine, kjer sta na moje veliko čudenje plezali samo dve navezi (ena v Hase Brandler, druga v Comici Dimai). Ko prispeva pod SV raz se podava na vstop, saj za kaj drugega nisva bila, pa tudi bolj pozno je že bilo. Dibonov raz (IV+, 400m do krožne police), je presenetil saj je strm in izpostavljen, kljub temu, da se vmes najdejo tudi naložene police, posebej so izpostavljeni raztežaji, ki držijo samega raza. Pogledi iz raza v severno steno so osupljivi. Malo pod krožno polico naju je opozorilna količina sodre in dežja prepričala, da s plezanjem zaključila in pohitela s sestopom.

V nedeljo sva odkrila mini stenico nad jezerom Misurina s kratkim dostopom in čudovito strmo plezarijo. Smer naju je navdušila in velika verjetnost je, da se bom v to steno še kdaj podal. Smer Mazzorana-Adler (IV, 100m), je res navdušujoča, saj ti čez previse pomagajo prave šalce in je plezanje kljub izredno strmi steni prav prijetno.

• 
• 

Stara klasika za mladi rod

Podrobnosti

15. 09. 2020,

Janč

Kot je že Vid opisal, vsaj v uvodu in zaključku predhodnega prispevka, smo se pretekli vikend namenili skupaj na turo nad Repov kot. On in Niko v Planjavo, jaz pa s tečajnikoma na prečenje Zeleniških špic. Tura se mi je zdela primerna tako zaradi spoznavanja zanju še neznanega dela Kamniških, kakor zaradi načina poplezavanja, pri katerem smo lahko pred njunim izpitom za ml. pripravnike ponovili nekaj vaj iz vrvne tehnike ter gibanja naveze. Lep in sončen dan nam je z grebena nudil še zavidljive poglede na okolico kot nalašč za obrazložitev kje je katera gora in kod do nje vodijo poti oz. sestopi.

Tokrat sem se odločil, da se pri prečenju neprestano držimo grebena, brez možnih obvozov, kateri so sicer ponekod na razpolago. Malo več je bilo torej plezanja gor in dol in malo manj šodranja levo in desno, kar pa je tudi namen takšne ture, zato smo fasali še oba spusta po vrvi. Prvega, skoraj obveznega, s Staničevega vrha in tistega drugega z škrbine malo pred koncem, katero pa navadno obidemo po levi. In ker zaradi tega nismo prav dosti izgubljali na času, smo po slabih štirih urah že lahko posedali po tratah na Srebrnem sedlu in zadovoljni čakali, da se pritrkljata še Niko in Vid. Po dobri uri sta se in spustu nazaj v dolino je sledilo še obvezno "hladno" pred domom v Kamniški Bistrici.

Lana Bercieri Povše, Primož Črne in Jani Vozel - Janč