Uživanje v SLOVENSKI
- Podrobnosti
- 20. 08. 2021,
- Vid Tilia
Tura za dušo in nove Scarpate
- Podrobnosti
- 16. 08. 2021,
- Janč
V zgodnjem jutru, se pripeljemo do kmetije Suhadolnik, kjer pustimo avtomobila in jo zložno pihnemo po kolovozu navkreber, katerega kmalu zapustimo in se pričnemo strmo vzpenjati skozi gozd do grape po kateri se prebijamo med skalnimi skoki skoraj do njenega konca, nato pa po strmih travnatih brežinah, po dobrih treh urah, prisopihamo na Mala vratca, kjer se jugozahodni greben Kočne tudi prične. Kratek postanek, vsakdo izkoristi za iskanje tisto malo sence pred soncem. Vročina je namreč pričela delati svoje. Še najbolj se to pozna na zalogi »preškrto« odmerjene količine pijače, katero sem vzel s seboj. Kaj kmalu je tako na prvem mestu zaključek, da bodo nje nadaljnji požirki bolj skromno odmerjeni. K sreči pri tem veleumnem spoznanju nisem edini, saj se izkaže, da bomo s pijačo na turi tenko »cvilili« prav vsi.
Poplezavanje po grebenu je lahkotno in za popestritev iščemo težje prehode direktno po grebenu, preko skalnatih rogljev, kateri nam bi nudili vsaj nekaj plezarije. Ne duha ne sledu o tisti »vsaj dvojki« s katero opisujejo vzpon po grebenu in vsake toliko zbodemo Finto z vprašajem, ali si to ali ono mesto lahko zasluži obljubljeno oceno »vsaj dve«. In če že ni tistega adrenalina v žilah ob plezariji, so zato pogledi proti Storžiču in še naprej, resnično zavidljivi. Navkljub pasje vročemu dnevu je tura prava za dušo. In seveda za Fintine nove Scarpa superge, za katere trdi (in to mu verjamemo), da se v njih odlično počuti. Pa še lepi in zavidanja vredni so za povrh.
Počasi nam po treh urah le uspe premagati tistih 500 višincev, da se potem lahko posedemo Vrh Križa. Ni kaj, ko sediš, ga ni čez komot. Na sami Kočni, katero gledamo nasproti, ni videti nikogar, le na vrhu Grintavca je nekaj človečkov, kateri se verjetno enako kot mi, dehidrirani nacejajo s tisto malo tekočine, kar so jo prinesli s seboj. No ja, mi čedalje bolj škrto, saj nam že sveti rdeča luč na rezervi v steklenicah. Sila na tenko bo šlo navzdol, sila na tenko…
Z vrha sestopamo po razbitem svetu do melišč nad Dolcami, nato po njih in travah naprej, doli, gori, levo, desno, skozi neskončno dolg Grdi graben. Pot se čedalje bolj vleče in tisti zadnji požirki vode, so že zdavnaj visoko nad nami. Manjši graben, kjer se spomladi ali jeseni uspe najti vsaj nekaj vode, je suh kot poper in edino upanje ostaja votlina, znotraj katere se načeloma lahko najde lužica, za katero upaš, da ti bo ponudila vsaj kakšen požirek. A tudi tukaj ni nič bolje. Zgolj mokra stena in vsake toliko kakšna kaplja vode s stropa. Ni kaj, še naprej bomo tolkli sušo.
In smo tudi jo, še skoraj celo uro do avtomobilov, kjer Beno in Frenk privlečeta iz prtljažnika nekaj »rahlo sparjene« rezervne tekočine. Odlična in veliko boljše, kakor pa kamen v hrbet. Da pa ne ostane zgolj pri tem, na vsesplošno presenečenje poskrbi Finta, kateri na plano potegne Zlatorogovega šestorčka in ni nas potrebno niti malo prepričevati, da se ne bi nemudoma odpeljali navzdol do Kokre, v kateri ga potem, poleg sebe, pošteno ohladimo ter z njim, tako ofrišani nazdravimo na dolgo, lepo in zaradi žeje nepozabno turo.
Franc Intihar, Tomaž Groboljšek – Finta, Beno Hostnik, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč
Vzhodna smer v Mali Rinki
- Podrobnosti
- 31. 07. 2021,
- Vid Tilia
Dolomiti 2021
- Podrobnosti
- 25. 07. 2021,
- Dare Juhant
Analizo smo naredili v baru na obali jezera in občudovali pogumne plavalce...
Naslednji dan smo plezali v Picoclo Laguzoju, kjer je Jeri "potegnil" naju (stara fotra) čez smer M speciale, ki je navdušujoče lepa z udobnim pristopom in sestopom. V najlepšem delu smeri (drugi raztežaj, kjer se pleza po od vode razjedenih luskah in poličkah v čisti vertikali je resnično navdušujoče lepo!!!), so nas preganjali Alpini in zato sva morala s Tomažem hiteti za Jernejem, kolikor je le sapa dala. Da smo častno zastopali naše barve, smo se prepričali, ko smo prišli na vrh še ene smeri v desnem delu stene in na sestopni polici srečali Alpine iz M. speciale. Tole mednarodno druženje pa ni bilo kar tako, saj smo plezali z maršalom.
Naši cilji so bili visokoleteči in tudi volja je bila na višku, ko smo izvedeli, da moramo zaradi bolezni v domačih podpornih enotah zapustiti prizorišče in se nemudoma odpraviti proti domu.
Obljubili smo si, da še pridemo.
Srečno, Dare
Airphone via Stanič
- Podrobnosti
- 13. 07. 2021,
- Vid Tilia
Primož in Vid
Stanič na ekspresno
- Podrobnosti
- 12. 07. 2021,
- Janč
Klina na vstopu v smer žal ni, zato predvidevam, da je bil nekomu »nujen za njegovo zbirko«. Zanesti se je bilo potrebno na opis iz vodnika in instinkt, da je pričetek smeri »tukaj nekje, potem bo pa že«. In tako je tudi bilo. Sprva naravnost navzgor, čez plate, potem pa je tistih par zank v skalnih ušesih, katere so že odslužile svojemu varnemu namenu, pokazalo logičen potek smeri naprej, do vrha.
Po izstopu še malo posediva na vršnem grebenu, nato pa se po njem odpraviva nazaj pod steno po nahrbtnika in ekspresno v dolino. To dopoldne sem bil s časom namreč bolj na tesnem, popoldne so me že čakale družinske obveznosti in z njimi pridobivanje »pozitivnih pik« za naslednji odhod v hribe, kateri bo z koriščenjem njih, lahko veliko daljši.
Primož Črne in Jani Vozel - Janč
Končno na topli skali
- Podrobnosti
- 05. 07. 2021,
- Janč
Doma se zjutraj, ob končno spodobni in človeški uri, poleg mene s svojo kramo v Twinga natlačita še Niko in Vid, nato pa odvijugamo do Kamnika, kjer nas že čaka Dare. Kava, krajši klepet in dokončna potrditev, da gremo v južno steno Staničevega vrha. Kaj bomo plezali, se odločimo tam. Smeri je za vplezavanje na pretek.
Kamniška Bistrica, Jermanca in klasična pot proti Staniču hitro minejo, čeprav smo se zarekli, da ne bomo »šponali«. Menjava prepotenih majic nato začnemo. Niko in jaz v smer Mrzlo postaja, Dare in Vid pa v Zvesto nevesto. Skala je odlična, na detalje krepko spominja na tisto v Paklenici, katero letošnjo pomlad, zaradi znanih razlogov nismo uspeli obiskati (tukaj tudi tiči razlog manjka letnih pomladanskih vzponov) in tistih nekaj raztežajev, nama menjajočima se v vodstvu skoraj prehitro mine v uživaški plezariji.
Na vrhu se snideva z Daretom in Vidom, katera naju že čakata in odločimo se, da se do vznožja stene spustimo po vrvi. Bomo malo "potrenirali abzajl", ker ga že dolgo nismo. Načeloma so raztežaji spusta krajši, tam do 30 metrov, a Dare prvega, za juhuhu, potegne povsem do konca dveh 60 metrskih vrvi. Ko se za Daretom in Vidom še sam spustim navzdol ugotovim, da gre na koncu že za centimetre. Da se izpnem, se pomujam celo malo stopiti na prste (nisem edini) in manjša polica na kateri stojimo "komaj čaka" še na Nika, da se potem lahko vsi drenjamo na njej in pripravimo zadevo še za zadnji del spusta. Smeha in hudomušnih komentarjev ob tem seveda ne manjka.
Ker se nad Planjavo že zbirajo deževni oblaki, kateri počasi pritiskajo navzdol, ni več prave volje po še kakšni smeri. Pravzaprav bi bila odločitev o "še" dvorezna. Ali bo padalo, ali ne? Nič, hrib bo počakal, gremo navzdol. Trklanje po razbiti grapi sem ter tja do gozda in po njem do doma v Kamniški Bistrici, kjer se ohladimo na zasluženem pivu. Eni. Vid je tokrat za spremembo udaril po Coca Coli, saj naj bi mu padel sladkor. Verjetno je, saj je tudi nam, a na vagi med Colo in pirom, vsaj pri meni, prevlada slednji. Urica tematsko raznolike debate, med njimi tudi plani za naslednji vikend, nato pa zadovoljno domov.
Dare Juhant, Vid Tilia, Niko Škrabanja in Jani Vozel - Janč