Ledinski vrh - nekoliko pozneje

Ta prispevek sem nameraval objaviti že dan po turi, a mi ga zaradi obveznosti ni uspelo do konca spesniti, zato ga objavljam šele sedaj. Naj torej kljub zapozneli objavi ostane kot dnevniški zapis nečesa, kar se je dogodilo.


Že med nedeljsko turo na Luknjo, katero je v prejšnjem prispevku opisal Vid, smo se dogovarjali, da zaradi lepega vremena izkoristimo še ponedeljek, glede na to, da so nam možnosti to dopuščale. Plan je bil odhod na Jezersko oz. Ledine, od tam pa razmeram primerno navzgor. Vse ok. do zgodnjega jutra, ko prejmem Vidov sms, da se mu ne bo izšlo. Razlog je preprost. »Boj na požiralniku«, katerega smo včeraj popoldne opravili v Dovjem je pustil posledice in tako ostaneva za turo le Gapo in jaz. Nič hudega, bova pa sama.

In sva tudi bila, vse od zgodnjega jutra, ko se po lovski poti odpraviva proti Ledinam. Včerajšnji " Dovški juhuhu" je tudi nama pustil posledice, zato kolneva kot Madžara na poti navzgor, saj duša želi, telo pa še ne zmore. Potrebno ga je dodobra prepihati, predihati in prešvicati, da šele po debeli uri zafunkcionira kot je potrebno. Vključno z zbistreno glavo. Snega je več kot sva pričakovala, zato superge že pod skokom skrijeva ob smreko in pot nadaljujeva v pancarjih. Nekaj časa še ropotajoč po skalah, kasneje pa pogrezujoča se v mehak sneg. Vidnih stopinj predhodnikov ni, zato pihajoče luknjava snežne jezike vse do koče, kjer ob krajšem postanku modrujeva, kako je dober čaj in kako odličen je sok. In zakaj potem se nam je potrebno nalivati s pivom ter vsled tega naslednji dan preklinjati samega sebe z nahrbtnikom in dilami vred. Ampak to filozofijo smo že nekajkrat premlevali in dvomim, da je ne bomo več…

Nebo brez oblačka, sonce pa že pridobiva moč, zato se odpraviva naprej proti ledeniku pod Skuto, kateri naju pričaka »popeglan« kot že dolgo ne. Nikakršnih sledov o plazovih pomešanih s kamenjem in zemljo, kateri navadno puščajo dolge rjave jezike po plazovin in nikakršnih sledi vijuganja predhodnikov. Tu in tam, zaropota po ostenju Skute in Grintavca, a zgolj po grapah in žlebovih tako, da najina pot, katera se usmeri proti Jezerskemu sedlu ni v nevarnosti. Pa vendar se tudi na njej, izogibava prestrmih delov in jo skušava ubrati po bolj zložnem terenu, čeprav si jo s tem podaljšujeva. A varnost je le na prvem mestu, saj tako razmočen in odjužen novozapadli sneg, nesprijet s podlago samo čaka, da potegne navzdol. Na ta način tudi pridrsava na Jezerko sedlo, kjer pa že pošteno piha in osebno se mi ne ljubi še na Ledinski vrh, Gapo pa skoči nanj, se razgleda po okolici in se mi ponovno pridruži spodaj, nekoliko nad ledenikom.

Smučarija je navkljub odjuženemu snegu presenetljivo dobra in kot takšna ostaja celo pot navzdol. Z manjšimi suhimi prehodi in »na trmo« smučanjem celo po lesenih stopnicah, se nama uspe prebiti do zadnjih jeklenic, katere zaključujejo lovsko pot, gledano navzgor. Odlično za maj, bi se reklo. Nekoliko nižje skok v superge, nato v njih lahkotneje skozi gozd, kateri se še ni pričel prebujati v tej pomladi do avtomobila, od tam pa k Planšarskemu jezeru, tokrat za spremembo na kavo in Radler. Pivo nama nekako ne bi potegnilo. Kdo ve, zakaj ne ;)

Gašper Namestnik in Jani Vozel - Janč

Takoj za Fakom

Vreme po obdobju dežja je za vikend obetalo. Nekako se dogovorimo za nedeljo. Sprva je bilo kandidatov pet, kar nam je predstavljajo rahel logistični zalogaj, saj smo hoteli iti z enim avtom. Gašper težavo reši tako, da namontira kufer na streho in tako hitro reši stvar. Tekom noči en kandidat scaga tako, da se proti Gorenjski odpravimo štirje. Pot nas je vodila v dolino Vrata. Števec pred dolino nam kaže, da smo danes šele 27. avto, ki je peljal mimo. Pred nami le Fak, ki se je verjetno odpravil za Cmirom. Mi pa proti Luknji. Vreme je bilo super, kar je v te konce privabilo številne smučarje. Razmere za smučarijo niso veliko obetale, vendar se je to izkazalo za napačno. Smuka je bila odlična, sploh v spodnjem delu. Pravo ekskurzijo je vodil Franc, ki nas je obogatel z vsemi podatki in zgodbami iz Stene. Res super!

Končalo se je pa zelo, zelo nenavadno. Pri Danici… Tam se nam pridružita še Finta in Franci R., ki sta smučala nekje v Martuljški skupini. Ponedeljkova smuka je vsaj zame odpadla, saj je bila ura ob 4:20 zame prezgodnja. Žal.

Smučali: Franc Intihar, Gašper Namestnik, Jani Vozel-Janč, Vid Tilia

Meni vedno ljuba...

Vreme se bo počasi ponovno sfižilo in april se tako ne bo izneveril s svojim slovesom meseca, z nestanovitnim vremenom. Ujeti je pač potrebno dan, ko vremenske razmere narekujejo odhod navzgor in k sreči ne, da pot tja narekuje zgolj dejstvo, da, ko in če, imaš za to čas. Žal je s to logiko tako in nič drugače, če želiš imeti kaj od rednih tur. Res pa je, da moraš za to početje imeti možnosti…

Tako je bilo tudi v petek, 23. aprila, ko smo se že zarana odpravili v meni vedno ljubo Veliko Dnino. Presenetljivo za ta letni čas, vezana snežna podlaga se prične že takoj, ko prečiš drugi mostiček čez hudournik, pod Ruskim križem. Superge, katere sva imela z Benom obute v pričakovanju kopne poti do koče v Krnici, so ekspresno romale pod bližnjo smreko in Fintin hudomušni nasmešek nama je dokazoval njegov prav, ker si je že na parkirišču obul pancarje v prepričanju, da bomo že po nekaj sto metrih lahko nadaljevali na smučeh.

In smo. Po dolini, mimo zaspane koče, čez od vode in plazov razrita grabna, v s snegom na debelo zasuto Gruntovnico, po kateri smo se brez problemov in kolobocij, katere te tod navadno pričakajo ob preskakovanju večjih in manjših kamnov, povzpeli do dela, kjer se iz nje zavije desno navzgor v ruševje. Tokrat je le to globoko zakopano in navadno malce zoprn del, kjer se ti smuči na nahrbtniku zatikajo za vejevje in te zaradi tega bolj vleče nazaj kot naprej, smo prehodili z derezami, po tu in tam dodobra zamrznjeni podlagi. Dobro..., ravno kot po maslu vseeno ni šlo. In če že ni bilo zatikanja za ruševje, pa se je namesto tega nekoliko udiralo pod nogami. Ravno v toliko, da si za početje lahko rekel, da je malce tečno. A tečno le do dela, kjer navadno prilezeš na plano, na melišče, pod steno Škrlatice. Od tod dalje pa podlaga, katera je obljubljala za ta letni čas, odlično smuko.

Preteklo noč, je namreč zapadlo kakšnih pet centimov svežega snega in po njemu, se je na smučeh dalo užitkarsko povzpeti do pod stene Oltarja, kjer nas je pričakalo zgodnje dopoldansko sonce. Dnina za vikat! To dopoldne, nam je šlo vse na roko. Od vremena do snežne podlage, po kateri smo vriskali od zadovoljstva pri smuki nazaj. Skozi oz. v našem primeru čez del preko ruševja ponovno peš do Gruntovnice, po njej pa zopet na smučeh, skoraj do njenega izteka, kjer smo zavili povsem levo skozi mecesnov gozd, a zgolj v toliko, da smo se lahko brez težav pripeljali do koče v Krnici, kjer smo »vrgli sidro« in se zleknjeni v leželnike, na soncu, pustili hmeljarsko razvajati debeli dve uri. Ali pa tri? Hmmm?

Ni nam bilo hudega, načeloma (očitno) se nam tudi ni preveč mudilo nazaj, tem za debato je bilo kar nekaj, a žal je vsega prijetnega enkrat konec. Tako je bilo tudi "sidranja" pred kočo in hočeš nočeš je bil potreben (za takšne razmere vselej prezgoden) odhod domov. K sreči, zaradi snega, na super potuho s mučmi povsem do konca, pod kucl, po katerem samo še odpešačiš do avtomobila in nato zadovoljno domov.

Tomaž Groboljšek – Finta, Beno Hostnik in Jani Vozel - Janč

Bajka: Zeleniška gor, noht dol

Letošnja zima je res posebna. Pošiljke snega kar prihajajo in podaljšujejo sezono, čeprav jo stalno prekinja virus oz. ukrepi. Tudi temperature so nam po godu. Zato se je trojica Janč, Gašper in jaz nekega preteklega dne odpravila proti Zelenici. Ubrali smo Zeleniško smer, ki sem jo imel v mislih že nekaj časa. Bili smo zgodnji in zato nagrajeni z izjemno dobrimi razmerami. Ponagajal nam je edino veter, ki je sončno jutro naredil prav sibirsko. Kot že omenjeno so bile razmere v Zeleniški odlične - trd sneg ter na dveh skokih led sta nam omogočila vzpon kot po maslu. Nato preko SZ grebena na vrh in po centralni grapi sestop. Sestop je za člana naše trojke predstavljal problem, saj so mu gojzarji povzročali bolečine v nožnem palcu. Pri sezuvanju pa je celo pomislil, da bo ob noht – upajmo, da ne! Bajta je bila zaprta, zato je hidracija odpadla, kar pa je posledično pomenilo zgodnjo uro vrnitve domov.

Plan B na Mojstrovkah

V ponedeljek pade odločitev, da v torek (30. 3.) speljemo turni smuk s Turna pod Razorjem. Plan je bil, da se zapeljemo čez Vršič na soško stran. Že na kavi pa debatiramo o možnih alternativah. Janč pritiska s prvo izbiro, Gašperju in meni vse bolj diši štart iz Vršiča, Barbara pa ostaja neodločena. Glede na to, da so bile temperature že zjutraj visoke se na Vršiču ustavimo, da malo potipamo sneg in ugotovimo kakšne so razmere. Dvajset sekundno razmišljanje in nepozornost Janča z Gašperjem izkoristiva, da skočiva v pancarje in »izsiliva« najino idejo. Malo godrnjanja in že peš krenemo proti Mojstrovkam. Pot si popestrimo s pripravniško grapo v Grebencu, v kateri so bile zaradi zgodnje ure še dobre razmere. Nato krenemo na vrh Male Mojstrovke in tam naredimo krajšo pavzo. Nato se spustimo še pod VM. Pogled navzdol nam razkrije gručo zaspanetov, ki zaradi poletnih temperatur švicajo med hojo navzgor. S smučami na nahrbtnikih zlezemo do vrha Velike Mojstrovke, se malo poslikamo in spustimo navzdol. Rana ura se je izplačala, pogoji so bili dobri, smuka pa enkratna. Na Vratcih se še malo posončimo in se nato spustimo do avta. Čeprav je Janč malo zavijal z očmi, ker sva izsilila najino zamisel, je bil na koncu tudi on zadovoljen. Ostali pa tudi. Sedaj pa na koronsko pavzo (upam, da bo kratka).

Jani Vozel-Janč, Gašper Namestnik, Barbara Viltužnik in Vid Tilia

V osrčju Julijcev

Dober teden dni nazaj, nam Franci predstavi idejo dvodnevnega bivanja v eni od pastirskih koč na planini V Lazu, od koder bi se potem preganjali po okoliških vrhovih. Sprva se interesentov nakopiči toliko, da Francija že pričenja skrbeti ali bo dovolj prostora za vse, a se po dobri stari navadi ponovno izkaže, da je osip udeležencev v nadaljevanju tolikšen, da nas je na koncu le osem resnih in odločenih, da gremo.

Sreda, 24. marec:
Popoldne se zberemo na bencinski črpalki v Radovljici, kava, nato direktno v Bohinj oz. Staro Fužino kjer pustimo avtomobile in se odpravimo proti planini Blato. Od tam dalje, jo do planine V Lazu, Franc, Finta in jaz uberemo preko planine Pri Jezeru, ostali pa po nekoliko krajši in bolj direktni letni poti. Sliši se sicer enostavno, načeloma tudi je, a v zimi in ponoči le ni tako, še posebno ne takrat, kadar pred teboj ni nikakršnih oprijemljivejših sledi predhodnikov v snegu, oznake in merkacije po smrekah, pa so zakopane globoko v njem.

Kakorkoli že, z pol urno zamudo se le pritrkljamo na planino, kjer nas v koči že čakajo Franci, Lučka, Miha in Vid, kateri so s podobnimi težavami prispeli do tja le malo pred nami. Sledijo kolobocije s štedilnikom, katerega mrzel dimnik ne vzpostavi takojšnjega vleka, odpiranje vrat, že tako mrzle koče v želji, da se dim čimprej razkadi, nato pa končno malo miru ob hladni večerji pred spancem.

Četrtek, 25.marec:
Zgodnje jutro na planini nas pričaka v obetu prekrasnega dne, kateri naj bi bil pred nami, zato se z veseljem namenimo proti Kanjavcu. Sprva mimo Ogradov na Lazovški preval, nato ob Debelem vrhu po planotastih Hribaricah do zadnjega vzpona po rebru na najvišji vrh Kanjavca.

Dan brez oblačka, tak, kakršnega si lahko samo želiš za turno smuko. Na vrhu izkoristimo krajši čas za počitek in čudovite razglede, potem pa juriš navzdol. Sprva po malce bolj odjuženem in posledično težjem snegu, nato pa pod vrhom Hribaric in dolini za Debelim vrhom po skoraj idealni snežni podlagi. Na njenem koncu še ponoven krajši vzpon nazaj na Lazovški preval, s katerega sledi zadnji del vijugastega veselja navzdol, do planine V Lazu, kjer nas pričakata Franci in Lučka, katera sta nas že po poti na Kanjavec tako »nažgala«, da sta se nazaj grede lahko povzpela še na Vršak in bila navkljub temu nazaj pred nami. Hvala bogu. Tako sta lahko vsaj ponovno zakurila v štedilniku in še pričakala Gorana, kateri se nam je tega dne pridružil na planini.

Najlepše po turi pa je, ko ti vse »pade dol« in ravno to, se nam je dogodilo na soncu pred kočo, kjer smo se martinčkali vse do poznega popoldneva, ko so nas želodci opomnili, da bo čas, da stresemo vase kaj toplega. Bogat menu, je tega dne nudil kosilo s tremi hodi. V prvem Knorrovo plastično goveja župo iz vrečke, v drugem konzervirane vampe in prebranec, skupaj pomešano v nekaj, za kar smo upali, da bo sprejemljivo. In je bilo. Bilo je celo zelo dobro. Tako dobro, da bomo v bodoče takšne eksperimente še nadalje propagirali, zavestno zanemarjajoč dejstvo, da je lakota najboljši kuhar in je vse kar scmariš v takšnem momentu tudi užitno. Za sladico v tretjem hodu, pa še narezane domače klobase, sir, česen in vse, kar se je še valjalo po nahrbtnikih in ni bilo namenjeno zajtrku za naslednji dan. Ni kaj, nazaj ne bomo nosili.

Prešerne volje še malce razvlečemo večer ob mizi tako, da še zapojemo ob kitari, katero sem našel skrito za omaro, si stresemo možico anegdot in spominov iz preteklih tur, nato pa začuda, že malo po deveti, zlezemo vsak v svojo spalno vrečo in pričnemo z »drvarsko tlako žaganja drv«.

Petek, 26.marec:
Ponovno prekrasno jutro, ponovno obet sončnega in toplega dne. Ni kaj, vreme nam služi. Gretje velikega lonca s čajem, kuhanje kave in žuljenje preostanka hrane namenjenega zajtrku ter pakiranje nahrbtnikov za turo pred odhodom. Tokrat na Ograde, hrib nad nami, na katerega pot po jugovzhodnem delu, dobro pozna Franc.

Sprva čez redek gozd, nato še čez tečen skok, za preskok katerega si moramo nadeti dereze in v roke vzeti cepin. In ko ga stresemo, se pred nami odprejo gola vršna pobočja katera dajejo slutiti, da bo spust po njih blizu desetice na ocenjevalni lestvici. Ne traja prav dolgo, da pridrsamo na vrh, na njem naredimo nekaj spominskih fotografij nato pa se predamo enemu samemu užitku ob smuki navzdol in vsi smo složni v zaključku, da tako dobre smučarije že dolgo časa nismo imeli. Pravi razlog torej, za dobro voljo na turi, saj se nam je tokrat resnično vse poklopilo. Edino, kar nam ni bilo po godu je bilo to, da smo bili prehitro nazaj, vse ostalo pa za juhuhu.

Pospravimo po koči in nabašemo osebne stvari vsak v svoj nahrbtnik ter se podamo proti planini Pri Jezeru, od tam pa nazaj po poti pristopa do avtomobilov v Stari Fužini, kjer nas pričakata Franci in Lučka, katera sta namesto na Ograde ubrala svojo turo čez Konjske police na Zadnji Vogel, z njega po dolini Za Kopico na Dedno polje in od tam na planino Pri Jezeru ter navzdol v Staro Fužino. Še malo debatnega krožka, hvaljenje razmer in dobre družbe, nato pa vsak proti svojemu domu.

Franc Intihar, Tomaž Groboljšek – Finta, Goran Turudič - Gogi, Miha Praunseis, Franci Razpet z Lučko, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč

Malo za nazaj...

V petek, 19.3., se z Nikom odpraviva v Begunjsko Vrtačo, po Lenuhovi grapi navzgor. Do pod stene na smučeh, potem pa te romajo na nahrbtnik in zamenjajo jih dereze in cepina.

Pošteno povedano sem pričakoval, glede na opevanost obiskov v njej, da bodo v grapi lepo nadelane "štapne", a jih je v predhodnem dnevu in noči, novozapadli sneg skoraj popolnoma prekril. Le tu pa tam, se dajo naslutiti in od potuhe tako ne bo nič. No ja, tako pač imamo in po takem sva pririnila na vrh. Vseeno pa, so bile razmere v grapi odlične, saj je pod tisto dobro pedjo sveže zapadlega snega, bila podlaga trda. Pa še sonce naju je pričakalo na grebenu ter naju ogrevalo vse do vstopa v Zahodno (sestopno) grapo, po kateri sva potem odsmučala nazaj na Šentlanski plaz ter z njega še na Zelenico, kjer pa so bile duri koče zaprte in ni bilo nič ne od kave, ne od piva, zato se dolgih nosov spustiva po smučišču do avta in nato domov.

Do nedelje, 21.3., sta se najina nosova skrčila na normalno velikost, zato jo tokrat ubereva pod Kriško steno. Niko je že nekaj časa planiral, da bi s seboj peljal sina Nejca, kateremu bi to bil prvi turni smuk in smiselno je, da se za prvega izbere lažja a vseeno lepa tura. Ponoči je ponovno nekoliko poprhalo po hribih, kar daje slutiti, da bomo vozili po mehkem. Ker je pod Kriško znana turna romarska pot, smo zgodnji, a še vedno ne toliko, da bi lahko parkirali pod ruskim križem, pač pa dva ovinka višje. Navkljub temu, da se mi oz. se nam to redko dogodi, se nismo preveč ubadali s tem, saj smo na dilce skočili praktično takoj, kar je za mesec marec presenetljivo.

Srečanje z znanci, namenjenimi v Dnino in proti Poncam, kratek pogovor z njimi, potem pa drsajočih korakov navzgor do pod stene. Z Nikom, kateri bo za uvajanje Nejca potreboval malce več umirjenosti in časa se dogovoriva, da bom sam »potegnil« naprej, do pod stene in ju tam počakal. A je to čakanje le bilo premrzlo in predolgo, zato odsmučam nazaj, jima vmes, ko ju zagledam še zatulim, da se snidemo pred kočo v Krnici, nato pa se zapodim povsem levo pod steno v graben, kateri me še ves deviški pričaka, da potegnem špure po njem. Začuda, da tod še ni bilo nikogar v temu dopoldnevu, saj so pogoji za mučarijo redko tako dobri.

Pred kočo v Krnici se zvalim na klop ob vhodu, počasi žulim čaj iz termoske in na ta način dočakam, da se pritrkljata moja dva, s katerima potem odpeljemo še tistih nekaj minut, kolikor se da navzdol, nato pa s smučmi na rami še do avta. Zadovoljen Nejc, zadovoljna midva z Nikom.

Niko in Nejc Škrabanja, Jani Vozel - Janč