• 
• 

Vajolet stolpi

Podrobnosti

Ustvarjeno 10. 09. 2021

Napisal Finta

Vsaka zgodba ima svoj začetek in tudi tale ga ima – kaksnih 30 let nazaj se je pojavila želja po obisku dolomitske skupine Rosengarten / Catinaccio. Vedno je nekaj prišlo vmes, tudi letos julija smo bili namenjeni tja, pa smo zaradi spleta okoliščin ostali v Cortini in okolici...

Pred nekaj dnevi pa Dare predlaga da greva ponovno pogledat tja...ja za dogovor sva potrebovala natanko 5 minut. Takšni dogovori so praviloma uspešni, nobenega zakaj, jutri...ob 11 uri dopoldan startava iz Ljubljane in se pripeljeva po 5 urah direktno v kraj Pera v dolini Val di Fassa in parkirava na parkirišču pri Žičnicah. Doživiva prvo prijetno presenečenje – parkiranje je zastonj.

Že pred tem sva na internetu naštudirala logistiko, ki pa se je tukaj podrla. Nobenega mini busa ni več za prevoz do koče Gardeccia – obstaja samo privat taxi in pa sedežnica Vajolet I + Vajolet II.

Izbereva prevoz z sedežnicama in pot pod noge...z zgornje postaje je do koče Re Alberto 2 uri in pol hoje. Do koče prispeva ob 19 uri in glej ga zlomka – drugo srečno naklučje. Oskrbnica Valerija pravi da sva »lucky men« - nimava rezervacije in dobiva zadnji dve prosti postelji...ampak samo za danes. Mislila sva ostati na koči sicer 2 dni, tako pa bo treba jutri dol.

No zjutraj začneva s plezanjem točno ob 7 uri zjutraj v prvem stolpu – Delago, smer po razu. Je kar mraz (blizu ničle), vstop je na višini 2700 m in meni se v prvih dveh raztežajih skoraj »zanohta«. Smer je fantastična mojstrovina legendarnega Tita Piaz-a - res nora plezarija direktno po razu, izpostavljenost popolna. V slabih 2 urah sva na vrhu – sledita dva spusta po vrvi direktno na vstop naslednje smeri.

Nadaljujeva po smeri Fehrmann – Perry na drugi stolp Stabeler. Tudi ta smer ima oceno IV+ in je fantastično izpostavljena, celo izven vertikale, je pa bila meni za odtenek težja od prvega raza.

Za smer porabiva približno 2 uri, imava pa problem po prvem spustu. Vrv noče za nama – zataknila se je in potrebno je bilo prečiti nazaj v smer in ponovno na vrh po zadnjem raztežaju...

Po uspešnem spustu zadaneva vstopno polico v Winklerjevo smer ( Winkler crack ) v tretjem stolpu in nadaljujeva po smeri. Čeprav je opevana »lepotica« se jaz s tem ne morem strinjati. Je bolj razbita od prvih dveh in zgornji kamin (smotan) mi je naredil kar precej problemov... Sledili so še štirje abseili, zadnji že v sodri...in prispeva v kočo.

Ker nimava več prenočišča se odpraviva v dolino, celo pot naju namaka dež in v dolino prideva popolnoma mokra, rezervnih oblačil tudi nimava. Pade odločitev – uspela nama je super tura in izpolnila se je dolgoletna želja - greva kar domov. Sledilo je še 6 ur nočne vožnje...

Lp Finta

• 
• 

Konc štrika!

Podrobnosti

Ustvarjeno 06. 09. 2021

Napisal Janč

V petkovem jutru se z Gašperjem nameniva plezat Kranjsko poč v Šitno glavo. Sam sem jo sicer že lezel z Vidom, a ker bo ta za Gapota prvič, to ustreza tudi meni. Nekaj je bilo še cincanja okrog stene v Prisojniku a ker nobenemu ni dišal predolg dostop in posledično sestop, se odločiva za krajšo opcijo. Pa še v senci bo, saj je napovedan sončen in topel dan.

Na Vršiču je začuda le nekaj avtomobilov, ob njih pa le peščica zagnanih, za poti proti Mojstrovki, na katero se v večini odločajo povzpeti. Tistih nekaj njih, prehitiva že na pol poti proti sedlu pod Šitno glavo, pod katero stene, se posloviva od sonca. Snežnega jezika s krajno počjo, katerega sem zaradi obilice letošnjega snega pričakoval, na moje veliko veselje ni in lahko sva pričela »po suhem«.

Prve tri raztežaje potegnem v levo, čez plate in nekoliko stran od originala ter se tako (nekako) držim v vodniku opisane variante smeri. Tu in tam, celo najdem že zabit klin in pa obilico sidrišč, bolj namenjenih spustu po vrvi ob zimskih vzponih. Nekoliko pod zajedo, zavijem krepko v desno in se lotim nje in kamina. Malce godrnjam, ker sta mokra in spolzka a gre. Gapo spodaj ugotavlja, da ga zebe v prste jaz pa na to pozabljam, saj sem sredi nujnejšega in pametnejšega opravila. Malo naravnost, pa v levo, pa zopet navzgor po platah in ponovno sva na soncu, a na vetru, na grebenu škrbine pred zadnjim raztežajem, kateri te pripelje iz smeri. Majave luske, katera je bila v njem ni več, saj jo je nekdo pahnil v globino, je pa na nje mestu sedaj »za zjokat se zašodrano in krhko« in bolj po jajcih je potrebno preko tega dela. Ampak tudi ta mine in na grebenu, nekaj metrov nad zabetonirano rinko, naredim pošteno sidrišče ter zatulim Gapotu, da podre varovanje, nekoliko kasneje pa še, da varujem.

In potem čakam in čakam, a vrv se ne premakne. Tulim, da varujem, vlečem vrv, cukam pa nič. Ponovno zakličem Gapotu a nobenega odziva. Jebenti, kaj je sedaj! Cukam z vrvjo, nato pa prične zvoniti telefon, tam zadaj v pokrovu nahrbtnika, ravno takrat, ko je to najmanj potrebno. Snamen tiste tri gurntne z ramen, pa nahrbtnik in končno se dokopljem do telefona. Gapo. Kaj je? Kje si? V odgovor dobim pojasnilo, da me zaradi vetra ne sliši, da čaka, da naredim sidrišče. No ja… Kaj takšnega ni ne prvič ne zadnjič. Obrazložim, da je vse ok, da varujem in naj potegne. In potem zadeva končno steče. Nekoliko kasneje, je Gapo ob meni, smer je preplezana in oba zadovoljna še nekoliko posediva na grebenu, da pospraviva opremo in, da na telefonu opazim Gapovo sms sporočilo, v katerem mi kratko in jedrnato sporoča: Konc štrika!

Ja super… Naj to pomeni, da od sedaj naprej med plezanjem berem sms sporočila? Hahaha… se bo pa potrebno malce bolj dreti ali pa se navaditi kaj pomeni cukanje in nekajkratno zaporedno zategovanje vrvi v primeru, da je verbalna komunikacija onemogočena. Tovrstna šola za Gašperja in izkušnja več, katera je v danem primeru, z moje strani, sprejeta kot simpatična anekdota.

Gašper Namestnik – Gapo in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Jesih-Potočnik v jatah

Podrobnosti

Ustvarjeno 22. 08. 2021

Napisal Vid Tilia

21. avgusta smo se štirje odločili, da gremo v jatah splezat eno smer. Izbrali smo Jesih-Potočnik v Debeli peči. Niko mi je dan prej posodil še najnovejši vodnik, da sem malo bolj podrobno naštudiral smer. Sama ocena napoveduje, da v smeri ne bomo preveč »pihali«. No, pihali smo že zjutraj na dostopu, ki je sicer kratek, vendar nabereš kar nekaj višincev. Težava na vstopu v smer je bila ta, da je bilo tam že polno ljudi. Pa smo jih nekako prehiteli in vstopili. Jaz in Anže sva tvorila eno navezo, Gašper in Gorazd (Brzi) pa drugo. Dolgčas nam ni bilo, vzdušje je bilo enkratno. Temperature so bile super uživaške in lepo smo napredovali. Vsake toliko smo zabili kakšen klin (v smeri jih ni ravno na pretek, je pa res, da so tam kjer jih rabiš). Jaz in Brzi sva fasala znameniti kamin, kjer malo piz**š, ko pa prideš enkrat čez si pa zadovoljen. No, višje v smeri smo našli še gada, ki je bil na srečo(?) že mrtev. Za izstop smo izbrali težjo direktno varianto z oceno IV+. Kar zanimiva plezarija, saj dva raztežaja nista ravno najbolj izi, sploh po že 500 preplezanih metrih in držanju manj popolnih grifov. Na Debeli peči smo se prepustili krajšemu lenarjenju, nato pa sestopili po grapi (lovski poti). Možicev je za orientacijo dovolj, pot pa tudi uhojena.

Brzi, Anže, Gašper, Vid

• 
• 

Uživanje v SLOVENSKI

Podrobnosti

Ustvarjeno 20. 08. 2021

Napisal Vid Tilia

19. avgusta se je zajetna ekipa odpravila v Steno. Ne v kakšne zahtevne predele le-te, pač pa v predele, kjer se res uživa. Finta je seboj vzel sina od svoje nečakinje, ki mu je smer v Steni obljubil za nagrado ob koncu osnovne šole. Priključili smo se še: Franc, Janč, Niko in jaz. Temperatura za vzpon je bila idealna, prav tako pa tudi počutje vseh nas. Kaj kmalu smo štirje sedeli na Zlatorogovih policah, kjer smo počakali še Finto in Jurija. V slovenski grapi je še dosti snega, kopen je bil edino moker balvan, čez katerega se je bilo treba skobacati. Ob gledanju en drugega smo se tudi malo nasmejali, saj so bili načini kako zlezti na masten in moker kamen različni. Izstopili smo po Frelihovi polici, kjer smo se naužili lepih razgledov. No, potem pa še sestop in štampiljka v Vratih.

• 
• 

Tura za dušo in nove Scarpate

Podrobnosti

Ustvarjeno 16. 08. 2021

Napisal Janč

Vse skupaj se prične tako, da se sprva dogovarjata dva, na koncu pa nas na turo odide pet. Dandanes je to najlažje, če so le člani »tapravi«. Par medsebojnih klicev ali sporočil po mobilnem telefonu in zadeva je dogovorjena. Enako, kakor rana ura odhoda. Smer – jugozahodni greben Kočne. Za alpinista z vidika plezarije nezahtevna tura, a dolga »k pondelk« in z napovedjo temperatur do 31 stopinj tako še dodatno začinjena. Ni kaj, kaže, da nam bo vroče. Načeloma se je te ture najbolje lotiti v zgodnji jeseni, a ker jo je Finta imel že dolgo v mislih in mu je bila na prioritetnem spisku želja, nismo kaj preveč filozofirali okrog vročine in izpostavljenosti soncu, temveč smo enostavno šli.

V zgodnjem jutru, se pripeljemo do kmetije Suhadolnik, kjer pustimo avtomobila in jo zložno pihnemo po kolovozu navkreber, katerega kmalu zapustimo in se pričnemo strmo vzpenjati skozi gozd do grape po kateri se prebijamo med skalnimi skoki skoraj do njenega konca, nato pa po strmih travnatih brežinah, po dobrih treh urah, prisopihamo na Mala vratca, kjer se jugozahodni greben Kočne tudi prične. Kratek postanek, vsakdo izkoristi za iskanje tisto malo sence pred soncem. Vročina je namreč pričela delati svoje. Še najbolj se to pozna na zalogi »preškrto« odmerjene količine pijače, katero sem vzel s seboj. Kaj kmalu je tako na prvem mestu zaključek, da bodo nje nadaljnji požirki bolj skromno odmerjeni. K sreči pri tem veleumnem spoznanju nisem edini, saj se izkaže, da bomo s pijačo na turi tenko »cvilili« prav vsi.

Poplezavanje po grebenu je lahkotno in za popestritev iščemo težje prehode direktno po grebenu, preko skalnatih rogljev, kateri nam bi nudili vsaj nekaj plezarije. Ne duha ne sledu o tisti »vsaj dvojki« s katero opisujejo vzpon po grebenu in vsake toliko zbodemo Finto z vprašajem, ali si to ali ono mesto lahko zasluži obljubljeno oceno »vsaj dve«. In če že ni tistega adrenalina v žilah ob plezariji, so zato pogledi proti Storžiču in še naprej, resnično zavidljivi. Navkljub pasje vročemu dnevu je tura prava za dušo. In seveda za Fintine nove Scarpa superge, za katere trdi (in to mu verjamemo), da se v njih odlično počuti. Pa še lepi in zavidanja vredni so za povrh.

Počasi nam po treh urah le uspe premagati tistih 500 višincev, da se potem lahko posedemo Vrh Križa. Ni kaj, ko sediš, ga ni čez komot. Na sami Kočni, katero gledamo nasproti, ni videti nikogar, le na vrhu Grintavca je nekaj človečkov, kateri se verjetno enako kot mi, dehidrirani nacejajo s tisto malo tekočine, kar so jo prinesli s seboj. No ja, mi čedalje bolj škrto, saj nam že sveti rdeča luč na rezervi v steklenicah. Sila na tenko bo šlo navzdol, sila na tenko…

Z vrha sestopamo po razbitem svetu do melišč nad Dolcami, nato po njih in travah naprej, doli, gori, levo, desno, skozi neskončno dolg Grdi graben. Pot se čedalje bolj vleče in tisti zadnji požirki vode, so že zdavnaj visoko nad nami. Manjši graben, kjer se spomladi ali jeseni uspe najti vsaj nekaj vode, je suh kot poper in edino upanje ostaja votlina, znotraj katere se načeloma lahko najde lužica, za katero upaš, da ti bo ponudila vsaj kakšen požirek. A tudi tukaj ni nič bolje. Zgolj mokra stena in vsake toliko kakšna kaplja vode s stropa. Ni kaj, še naprej bomo tolkli sušo.

In smo tudi jo, še skoraj celo uro do avtomobilov, kjer Beno in Frenk privlečeta iz prtljažnika nekaj »rahlo sparjene« rezervne tekočine. Odlična in veliko boljše, kakor pa kamen v hrbet. Da pa ne ostane zgolj pri tem, na vsesplošno presenečenje poskrbi Finta, kateri na plano potegne Zlatorogovega šestorčka in ni nas potrebno niti malo prepričevati, da se ne bi nemudoma odpeljali navzdol do Kokre, v kateri ga potem, poleg sebe, pošteno ohladimo ter z njim, tako ofrišani nazdravimo na dolgo, lepo in zaradi žeje nepozabno turo.

Franc Intihar, Tomaž Groboljšek – Finta, Beno Hostnik, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Vzhodna smer v Mali Rinki

Podrobnosti

Ustvarjeno 31. 07. 2021

Napisal Vid Tilia

30. 7. sva se z Anžetom odpravila proti Logarski dolini. Smer sva izbrala že dan ali dva prej. Na vstopu sva bila hitro, čeprav je bilo navkljub zgodnji uri že kar vroče. Na začetku malo zbegana, ker je bilo po tistem lažjem svetu težko najti štante in pravo linijo. No, potem pa je steklo in oba sva izredno uživala. Smer je zelo lepa, podrt je zgolj spodnji del in mogoče še kakšen meter vmes, drugače pa vse super. Izstop je pa itak fantastičen; ponuja namreč izjemne razglede navzdol in vse na okoli. Čeprav je v smeri najmanj 100 klinov sva v spodnjem delu enega pustila, ker ni in ni hotel ven.