Vajolet stolpi

10. 09. 2021, 
Finta
Vsaka zgodba ima svoj začetek in tudi tale ga ima – kaksnih 30 let nazaj se je pojavila želja po obisku dolomitske skupine Rosengarten / Catinaccio. Vedno je nekaj prišlo vmes, tudi letos julija smo bili namenjeni tja, pa smo zaradi spleta okoliščin ostali v Cortini in okolici...

Pred nekaj dnevi pa Dare predlaga da greva ponovno pogledat tja...ja za dogovor sva potrebovala natanko 5 minut. Takšni dogovori so praviloma uspešni, nobenega zakaj, jutri...ob 11 uri dopoldan startava iz Ljubljane in se pripeljeva po 5 urah direktno v kraj Pera v dolini Val di Fassa in parkirava na parkirišču pri Žičnicah. Doživiva prvo prijetno presenečenje – parkiranje je zastonj.

Že pred tem sva na internetu naštudirala logistiko, ki pa se je tukaj podrla. Nobenega mini busa ni več za prevoz do koče Gardeccia – obstaja samo privat taxi in pa sedežnica Vajolet I + Vajolet II.

Izbereva prevoz z sedežnicama in pot pod noge...z zgornje postaje je do koče Re Alberto 2 uri in pol hoje. Do koče prispeva ob 19 uri in glej ga zlomka – drugo srečno naklučje. Oskrbnica Valerija pravi da sva »lucky men« - nimava rezervacije in dobiva zadnji dve prosti postelji...ampak samo za danes. Mislila sva ostati na koči sicer 2 dni, tako pa bo treba jutri dol.

No zjutraj začneva s plezanjem točno ob 7 uri zjutraj v prvem stolpu – Delago, smer po razu. Je kar mraz (blizu ničle), vstop je na višini 2700 m in meni se v prvih dveh raztežajih skoraj »zanohta«. Smer je fantastična mojstrovina legendarnega Tita Piaz-a - res nora plezarija direktno po razu, izpostavljenost popolna. V slabih 2 urah sva na vrhu – sledita dva spusta po vrvi direktno na vstop naslednje smeri.

Nadaljujeva po smeri Fehrmann – Perry na drugi stolp Stabeler. Tudi ta smer ima oceno IV+ in je fantastično izpostavljena, celo izven vertikale, je pa bila meni za odtenek težja od prvega raza.

Za smer porabiva približno 2 uri, imava pa problem po prvem spustu. Vrv noče za nama – zataknila se je in potrebno je bilo prečiti nazaj v smer in ponovno na vrh po zadnjem raztežaju...

Po uspešnem spustu zadaneva vstopno polico v Winklerjevo smer ( Winkler crack ) v tretjem stolpu in nadaljujeva po smeri. Čeprav je opevana »lepotica« se jaz s tem ne morem strinjati. Je bolj razbita od prvih dveh in zgornji kamin (smotan) mi je naredil kar precej problemov... Sledili so še štirje abseili, zadnji že v sodri...in prispeva v kočo.

Ker nimava več prenočišča se odpraviva v dolino, celo pot naju namaka dež in v dolino prideva popolnoma mokra, rezervnih oblačil tudi nimava. Pade odločitev – uspela nama je super tura in izpolnila se je dolgoletna želja - greva kar domov. Sledilo je še 6 ur nočne vožnje...

Lp Finta