Malo za nazaj...

23. 03. 2021, 
Janč
V petek, 19.3., se z Nikom odpraviva v Begunjsko Vrtačo, po Lenuhovi grapi navzgor. Do pod stene na smučeh, potem pa te romajo na nahrbtnik in zamenjajo jih dereze in cepina.

Pošteno povedano sem pričakoval, glede na opevanost obiskov v njej, da bodo v grapi lepo nadelane "štapne", a jih je v predhodnem dnevu in noči, novozapadli sneg skoraj popolnoma prekril. Le tu pa tam, se dajo naslutiti in od potuhe tako ne bo nič. No ja, tako pač imamo in po takem sva pririnila na vrh. Vseeno pa, so bile razmere v grapi odlične, saj je pod tisto dobro pedjo sveže zapadlega snega, bila podlaga trda. Pa še sonce naju je pričakalo na grebenu ter naju ogrevalo vse do vstopa v Zahodno (sestopno) grapo, po kateri sva potem odsmučala nazaj na Šentlanski plaz ter z njega še na Zelenico, kjer pa so bile duri koče zaprte in ni bilo nič ne od kave, ne od piva, zato se dolgih nosov spustiva po smučišču do avta in nato domov.

Do nedelje, 21.3., sta se najina nosova skrčila na normalno velikost, zato jo tokrat ubereva pod Kriško steno. Niko je že nekaj časa planiral, da bi s seboj peljal sina Nejca, kateremu bi to bil prvi turni smuk in smiselno je, da se za prvega izbere lažja a vseeno lepa tura. Ponoči je ponovno nekoliko poprhalo po hribih, kar daje slutiti, da bomo vozili po mehkem. Ker je pod Kriško znana turna romarska pot, smo zgodnji, a še vedno ne toliko, da bi lahko parkirali pod ruskim križem, pač pa dva ovinka višje. Navkljub temu, da se mi oz. se nam to redko dogodi, se nismo preveč ubadali s tem, saj smo na dilce skočili praktično takoj, kar je za mesec marec presenetljivo.

Srečanje z znanci, namenjenimi v Dnino in proti Poncam, kratek pogovor z njimi, potem pa drsajočih korakov navzgor do pod stene. Z Nikom, kateri bo za uvajanje Nejca potreboval malce več umirjenosti in časa se dogovoriva, da bom sam »potegnil« naprej, do pod stene in ju tam počakal. A je to čakanje le bilo premrzlo in predolgo, zato odsmučam nazaj, jima vmes, ko ju zagledam še zatulim, da se snidemo pred kočo v Krnici, nato pa se zapodim povsem levo pod steno v graben, kateri me še ves deviški pričaka, da potegnem špure po njem. Začuda, da tod še ni bilo nikogar v temu dopoldnevu, saj so pogoji za mučarijo redko tako dobri.

Pred kočo v Krnici se zvalim na klop ob vhodu, počasi žulim čaj iz termoske in na ta način dočakam, da se pritrkljata moja dva, s katerima potem odpeljemo še tistih nekaj minut, kolikor se da navzdol, nato pa s smučmi na rami še do avta. Zadovoljen Nejc, zadovoljna midva z Nikom.

Niko in Nejc Škrabanja, Jani Vozel - Janč