Grosser Rosennock

01. 02. 2020, 
Janč
Četrtkovo jutro je bilo ponovno namenjeno za turni smuk v Avstriji in ponovno v Nockberge, čeprav smo se že pred dnevi na Klomnocku dogovorili, da jih bo zaenkrat zadosti. A zarečenega kruha se največ poje in tudi tokrat smo ga, čeprav nam po koncu ture na Grosser Rosennock nikakor ni bilo žal, da smo robantili po njemu. In upoštevajoč idealne razmere, kakršnej so nas spremljale smo prepričani, da se bomo na ta hrib še vračali na užitkarjenje po pršiču.

Začetek ni bil ravno obetajoč, saj smo se z avtom pred zapornico, katera pozimi preprečuje nadaljno vožnjo po gozdni cesti nad vasjo Kaning, zaradi povsem kopne ceste enostavno obrnili. Nošnja opreme in pešačenje po njej do snega, dobrih 5 km daleč, ni nikomur preveč dišala. Raje smo se odpeljali do St. Oswalda, od koder smo se dvignili do Brunnachalma, kateri je bil že izhodišče za turna smuka v preteklem tednu na Mallnock in Klomnock. Tokrat smo kmalu po pričetku ture zavili levo v gozd in se skozi njega spustili globoko navzdol v dolino Langalmtal ter se tu priključili na gozdno cesto, po kateri bi sicer morali pridrajsati iznad Kaninga.

Sliši se preprosto, a ker nismo natanko vedeli za smer, razen da smo za orientacijo imeli pred seboj željeni hrib na drugi strani doline, je bila smuka po gozdu dokaj komična zadeva, predvsem zato, ker sem vmes naivno "telebnil" v potok, katerega sva s Finto morala prečiti. Jero in Rok, sta seveda našla bolj elegantno opcijo kot midva, katera sva zaradi želje po neizgubi višinskih metrov trmarila tam, kjer ni bilo priporočljivo. Kakorkoli, celotno turo sem potem opravil z mokrimi vložki pancarjev, nogavicami in posledično nogami, a k sreči se je vse dobro izšlo. Bo pa počasi potrebno tu in tam poslušati tudi mladi rod. Vsaj tako sta nama med vrsticami namignila "mladca" ;))

V dolini, na gozdni cesti, nam je dokončno smer pokazal še lokalni lovec tako, da je od tod naprej vzpon potekal brez nepotrebnih zapletov. Nekaj časa še po cesti, do krmišča za srnjad, nato pa navzgor skozi redek gozd in od tod levo na dolgo in široko ramo, po kateri vztrajno prigrizemo na vrh. Že med vzponom delamo načrte za spust, saj so plitke grape, katere se spuščajo po pobočju Grosser Rosennocka polne napihanega pršiča, kateri nam obeta odlično smuko. Začuda smo na hribu sami in tudi po videnem sodeč, tod že nekaj časa ni bilo nikogar. Špuro smo si namreč celotno pot utirali sami in tudi pobočja niso kazala znakov, da bi kdo pred kratkim vijugal po njih. Tako je bil hrib z vrhom vred ta dan samo naš in dolg spust z njega, se je prelevil v eno samo uživanje ob vožnji po pršiču. Če nas nebi čakal ponoven vzpon na Brunnachalm, bi po vsej verjetnosti vzpon, vsaj do polovice, še enkrat ponovili.

Tako pa smo na gozdni cesti v dolini, ponovno namestili kože in odklonkali nazaj v smeri, po kateri smo prišli. Vendar sedaj z razliko, da smo se že od pričetka držali nečesa, kar je spominjalo na zasneženo pot, katera se bolj ali manj strmo pne po gozdu navzgor proti Brunnachalmu. Kakšne pol urice kasneje se priključimo sledem, katere smo pustili pred urami ob spustu in tako nam ob zaključku celotna pot postane popolnoma jasna. Za naslednjič, da bo vse skupaj lažje in hitrejše. In manj vlažno. Vsaj zame.

Jernej in Tomaž - Finta Groboljšek, Rok Prelogar in Jani Vozel - Janč