Da še na kratko, ne bo predolgo

Prispevek v celoti posvečam prijatelju in soplezalcu, kateri trdi, da se mu ne ljubi ukvarjati s predolgimi zapisi, vseeno pa rad kaj na hitro prebere.

Zato na kratko, da ne bo predolgo:
Sobota, 16.10.2021,
Gradiška tura,
sončno z rahlo burjo,
plezanje alpinisti s tečajniki in pripravnik s pripravnikom,
v povprečju dve smeri na navezo,
konec dober, vse dobro.

Dare z Petro in Žanom, Janč z Evo, Joe z Črtom, Gapo pa z Anžetom oz. obratno. V njunem primeru "cug - cug"...



No, pa začnimo

V nedeljo, 3.10.2021, smo odpeljali četico naših tečajnikov letošnje alpinistične šole, v plezališče Pod reško planino. Dosedaj smo jih poleg predavanj, z osnovami izdelave sidrišč, gibanja neveze in spustov ob vrvi "pasirali" na za to pripravljenem poligonu pod nadvozom, tokrat pa je le bil čas za plezalni začetek, da "potipajo skalo" v nekaterih od krajših, športno plezalnih smeri v plezališču.

K sreči je bil tudi odziv posameznih članov alp. odseka primeren tako, da smo se lahko pri plezanju v miru posvetili vsakemu posameznemu tečajniku ter ga podučevali kaj in kako ob premagovanju vertikale. Navkljub jutranjemu mrazu in na trenutke zoprnemu vetru, nam je to dopoldne uspelo temeljito izkoristiti. Vsak tečajnik je lahko preplezal nekaj krajših smeri in odrešitelj njihovih bolečih rok in nog je bil dež, kateri je okrog poldneva pričel padati tako, da smo s plezanjem za ta dan tudi uspešno zaključili.

Dare, Jero, Niko, Janč, Vid, Gorazd ter tečajniki Petra, Eva, Žan, Rok in Nejc



Klasika v Mali Mojstrovki

Na četrtkovem ferajnu ni bilo čutiti kakšne pretirane želje po plezariji čez vikend, posledično sodeč zaradi vsakovrstnih obveznosti, katere so si v večini zadali člani odseka. Od služb, beljenja stanovanj, izletov z družinami ali zoprne sanacije in zdravljenja poškodovanega kolena...

K sreči me je "visečega kot smrkelj" in čakajočega na kogarkoli odrešil Primzi, kateri si je ob manjku letošnjih skalnih vzponov zaželel pozno poletne plezarije. Z veseljem je sprejel moj predlog, da odplezava staro klasiko, Severni raz Male Mojstrovke, kateri bo zanj, kot za mlajšega pripravnika prvič. Sicer sem imel še nekaj idej na spisku, vezanih predvsem na zahodno steno Šitne glave, a raz je na koncu prevladal iz preprostega razloga: Greva in ga zlezeva, da vidiš in občutiš kakšna je v njem plezarija ter koliko je podrt, potem pa (verjetno) zlepa ne boš več rinil vanj. Boš pa vedel kje je.

Sobota je idealna. Tako po vremenu kot po temperaturah, kar je čutiti tudi na Vršiču, kjer se že v zgodnjih jutranjih urah popolnjujejo parkirišča z gora željnimi. Nahitro pripraviva nahrbtnika in jo užgeva navzgor, vse do pod stene in pričetka smeri, katera v celoti sameva. Kakor kaže, sva in bova, še nekaj časa v njej edina, kar pa je tudi dobro, saj ne bova, navkljub pazljivosti, stresala kamnov komu na glavo. Ali pa kdo drug nama.

Za ogrevanje začnem kar po zajedi, nato pa čez razbit svet v levo in navzgor. Primož pa lepo in zanesljivo za mano. Več ali manj, se kasneje v celoti drživa raza in tudi pri originalnem prehodu smeri nekoliko v desno, še vedno vztrajava na njem. Koncu koncev, "vse poti vodijo v Rim", le da so ene daljše in ene krajše... Malo pred koncem smeri, pokukam še za meni dobro znano lusko, v kateri mi je pred dvema letoma ostal frend in katerega sem se to pot namenil izvleči. A ponovno ni šlo.
Razen poguljene kože na členkih prstov ga vsa možna bezanja, grebenja, tolčenja, stiskanja in preklinjanja niso spravila nikamor. Kakor kaže, mu je usoda namenila, da tam tudi ostane. Jbg...

Ker se nama ne mudi in ker naju nihče ne preganja, izpustiva levo potuho s prečnico na Hanzovo pot in smer zlezeva povsem do konca, še tista dva raztežaja po robu grape, kjer se smer uradno tudi konča. Pa še na sonce prilezeva, kar je tudi nekaj vredno. Na vrh Mojstrovke se nama ne ljubi, zato se spustiva po poti nekoliko navzdol, nato pa v desno, po meliščih nad Šitno glavo, nazaj na Vršič.

Ideja, da se na povratku oglasiva še v Koči pri Tonki naju mine takoj, ko se vrneva na parkirišče, saj komaj čakava, da zaradi drena in hrupa zapustiva prelaz in cesto pod njim, ter se ustaviva šele pri Danici v Dovjem, kjer se odštempljava pred odhodom domov in tako zaključiva z prijetno turo.

Primož Črne in Jani Vozel - Janč


Paklenica 2021

Pretekli teden, natančneje v sredo zvecer smo se Jernej, Joul, Rokač in Marko (AO Rašica) odpravili v Paklo.
Pot je bila dolga in posledice smo čutili cel naslednji dan. Vseeno smo se potrudili vsak po svoje in se z dnevom vrnili iz Aniča kuka. Zvecer smo seveda tarokiral pri Dinkaču, kar je postalo ritual vsak vecer. 
Naslednji dan si je Rokač zaželel letenja, Joul pa je nabiral vajeniško dobo. 
Z Markotam sva ponovno uzivala v skali, na vecer pa se nam je pridruzil se Joe z druzino in se takoj podal v skalo. 
V soboto smo se Joe, Rokač, jaz in Marko zopet podali v Aniča kuk in suvereno zabluzili v Mosorači. Zaplet smo uspešno rešil in s tem zaključili plezalni del, saj smo nedeljo namenili uzivanju na plaži. 
Plezal smo Funkcijo, Dreming the lost frend, Paparace, Celski steber, Severno rebro, Mosorasko z neko neznano kombinacijo in Akademsko.
Predvsem pa smo se imeli fino fajn. Lp

Vajolet stolpi

Vsaka zgodba ima svoj začetek in tudi tale ga ima – kaksnih 30 let nazaj se je pojavila želja po obisku dolomitske skupine Rosengarten / Catinaccio. Vedno je nekaj prišlo vmes, tudi letos julija smo bili namenjeni tja, pa smo zaradi spleta okoliščin ostali v Cortini in okolici...

Pred nekaj dnevi pa Dare predlaga da greva ponovno pogledat tja...ja za dogovor sva potrebovala natanko 5 minut. Takšni dogovori so praviloma uspešni, nobenega zakaj, jutri...ob 11 uri dopoldan startava iz Ljubljane in se pripeljeva po 5 urah direktno v kraj Pera v dolini Val di Fassa in parkirava na parkirišču pri Žičnicah. Doživiva prvo prijetno presenečenje – parkiranje je zastonj.

Že pred tem sva na internetu naštudirala logistiko, ki pa se je tukaj podrla. Nobenega mini busa ni več za prevoz do koče Gardeccia – obstaja samo privat taxi in pa sedežnica Vajolet I + Vajolet II.

Izbereva prevoz z sedežnicama in pot pod noge...z zgornje postaje je do koče Re Alberto 2 uri in pol hoje. Do koče prispeva ob 19 uri in glej ga zlomka – drugo srečno naklučje. Oskrbnica Valerija pravi da sva »lucky men« - nimava rezervacije in dobiva zadnji dve prosti postelji...ampak samo za danes. Mislila sva ostati na koči sicer 2 dni, tako pa bo treba jutri dol.

No zjutraj začneva s plezanjem točno ob 7 uri zjutraj v prvem stolpu – Delago, smer po razu. Je kar mraz (blizu ničle), vstop je na višini 2700 m in meni se v prvih dveh raztežajih skoraj »zanohta«. Smer je fantastična mojstrovina legendarnega Tita Piaz-a - res nora plezarija direktno po razu, izpostavljenost popolna. V slabih 2 urah sva na vrhu – sledita dva spusta po vrvi direktno na vstop naslednje smeri.

Nadaljujeva po smeri Fehrmann – Perry na drugi stolp Stabeler. Tudi ta smer ima oceno IV+ in je fantastično izpostavljena, celo izven vertikale, je pa bila meni za odtenek težja od prvega raza.

Za smer porabiva približno 2 uri, imava pa problem po prvem spustu. Vrv noče za nama – zataknila se je in potrebno je bilo prečiti nazaj v smer in ponovno na vrh po zadnjem raztežaju...

Po uspešnem spustu zadaneva vstopno polico v Winklerjevo smer ( Winkler crack ) v tretjem stolpu in nadaljujeva po smeri. Čeprav je opevana »lepotica« se jaz s tem ne morem strinjati. Je bolj razbita od prvih dveh in zgornji kamin (smotan) mi je naredil kar precej problemov... Sledili so še štirje abseili, zadnji že v sodri...in prispeva v kočo.

Ker nimava več prenočišča se odpraviva v dolino, celo pot naju namaka dež in v dolino prideva popolnoma mokra, rezervnih oblačil tudi nimava. Pade odločitev – uspela nama je super tura in izpolnila se je dolgoletna želja - greva kar domov. Sledilo je še 6 ur nočne vožnje...

Lp Finta

Konc štrika!

V petkovem jutru se z Gašperjem nameniva plezat Kranjsko poč v Šitno glavo. Sam sem jo sicer že lezel z Vidom, a ker bo ta za Gapota prvič, to ustreza tudi meni. Nekaj je bilo še cincanja okrog stene v Prisojniku a ker nobenemu ni dišal predolg dostop in posledično sestop, se odločiva za krajšo opcijo. Pa še v senci bo, saj je napovedan sončen in topel dan.

Na Vršiču je začuda le nekaj avtomobilov, ob njih pa le peščica zagnanih, za poti proti Mojstrovki, na katero se v večini odločajo povzpeti. Tistih nekaj njih, prehitiva že na pol poti proti sedlu pod Šitno glavo, pod katero stene, se posloviva od sonca. Snežnega jezika s krajno počjo, katerega sem zaradi obilice letošnjega snega pričakoval, na moje veliko veselje ni in lahko sva pričela »po suhem«.

Prve tri raztežaje potegnem v levo, čez plate in nekoliko stran od originala ter se tako (nekako) držim v vodniku opisane variante smeri. Tu in tam, celo najdem že zabit klin in pa obilico sidrišč, bolj namenjenih spustu po vrvi ob zimskih vzponih. Nekoliko pod zajedo, zavijem krepko v desno in se lotim nje in kamina. Malce godrnjam, ker sta mokra in spolzka a gre. Gapo spodaj ugotavlja, da ga zebe v prste jaz pa na to pozabljam, saj sem sredi nujnejšega in pametnejšega opravila. Malo naravnost, pa v levo, pa zopet navzgor po platah in ponovno sva na soncu, a na vetru, na grebenu škrbine pred zadnjim raztežajem, kateri te pripelje iz smeri. Majave luske, katera je bila v njem ni več, saj jo je nekdo pahnil v globino, je pa na nje mestu sedaj »za zjokat se zašodrano in krhko« in bolj po jajcih je potrebno preko tega dela. Ampak tudi ta mine in na grebenu, nekaj metrov nad zabetonirano rinko, naredim pošteno sidrišče ter zatulim Gapotu, da podre varovanje, nekoliko kasneje pa še, da varujem.

In potem čakam in čakam, a vrv se ne premakne. Tulim, da varujem, vlečem vrv, cukam pa nič. Ponovno zakličem Gapotu a nobenega odziva. Jebenti, kaj je sedaj! Cukam z vrvjo, nato pa prične zvoniti telefon, tam zadaj v pokrovu nahrbtnika, ravno takrat, ko je to najmanj potrebno. Snamen tiste tri gurntne z ramen, pa nahrbtnik in končno se dokopljem do telefona. Gapo. Kaj je? Kje si? V odgovor dobim pojasnilo, da me zaradi vetra ne sliši, da čaka, da naredim sidrišče. No ja… Kaj takšnega ni ne prvič ne zadnjič. Obrazložim, da je vse ok, da varujem in naj potegne. In potem zadeva končno steče. Nekoliko kasneje, je Gapo ob meni, smer je preplezana in oba zadovoljna še nekoliko posediva na grebenu, da pospraviva opremo in, da na telefonu opazim Gapovo sms sporočilo, v katerem mi kratko in jedrnato sporoča: Konc štrika!

Ja super… Naj to pomeni, da od sedaj naprej med plezanjem berem sms sporočila? Hahaha… se bo pa potrebno malce bolj dreti ali pa se navaditi kaj pomeni cukanje in nekajkratno zaporedno zategovanje vrvi v primeru, da je verbalna komunikacija onemogočena. Tovrstna šola za Gašperja in izkušnja več, katera je v danem primeru, z moje strani, sprejeta kot simpatična anekdota.

Gašper Namestnik – Gapo in Jani Vozel - Janč

Jesih-Potočnik v jatah

21. avgusta smo se štirje odločili, da gremo v jatah splezat eno smer. Izbrali smo Jesih-Potočnik v Debeli peči. Niko mi je dan prej posodil še najnovejši vodnik, da sem malo bolj podrobno naštudiral smer. Sama ocena napoveduje, da v smeri ne bomo preveč »pihali«. No, pihali smo že zjutraj na dostopu, ki je sicer kratek, vendar nabereš kar nekaj višincev. Težava na vstopu v smer je bila ta, da je bilo tam že polno ljudi. Pa smo jih nekako prehiteli in vstopili. Jaz in Anže sva tvorila eno navezo, Gašper in Gorazd (Brzi) pa drugo. Dolgčas nam ni bilo, vzdušje je bilo enkratno. Temperature so bile super uživaške in lepo smo napredovali. Vsake toliko smo zabili kakšen klin (v smeri jih ni ravno na pretek, je pa res, da so tam kjer jih rabiš). Jaz in Brzi sva fasala znameniti kamin, kjer malo piz**š, ko pa prideš enkrat čez si pa zadovoljen. No, višje v smeri smo našli še gada, ki je bil na srečo(?) že mrtev. Za izstop smo izbrali težjo direktno varianto z oceno IV+. Kar zanimiva plezarija, saj dva raztežaja nista ravno najbolj izi, sploh po že 500 preplezanih metrih in držanju manj popolnih grifov. Na Debeli peči smo se prepustili krajšemu lenarjenju, nato pa sestopili po grapi (lovski poti). Možicev je za orientacijo dovolj, pot pa tudi uhojena.

Brzi, Anže, Gašper, Vid