• Domov
  • Odsek
  • Fotogalerija
  • Alpinistična šola
  • Facebook
  • RSS
AO-Litija

Novice

  • Kje smo bili
  • Drugo

Hitre povezave

  • Gore - Ljudje
  • Slo - Alp
  • GRZS
  • GRS Ljubljana

Prijava

  • lost password
  • lost uname

Zadnje na friko.si

  • »Nismo se bali Čehov, Nemcev, bali smo se pesnikov akademcev!«

  • Prvi zimski pristop na Triglav

  • Anton Sazonov - Tonač: zimski vzpon v Čopovem stebru leta 1968 (napovednik)

Komisija za alpinizem

  • Prednaročilo nove knjige | Spomini starega alpinista

  • RAZPIS I Izpiti za alpiniste v letu 2023

  • VABILO I Zbor načelnikov odsekov in klubov turnih kolesarjev 2023

  • Natisni
  • E-naslov

Visoke Ture - Reitereck

Podrobnosti
03. 01. 2020,
Janč
Še vedno so odlične razmere za turne smuke v avstrijskih hribih in resnično bi bilo škoda ne iskoristiti jih, zato se s Finto v četrtek, 2.1.2020, navsezgodaj ponovno odpeljeva v Visoke Ture. Nekaj dni nazaj smo tod smučali na Stubecku in Faschaunerecku, sedaj sva se odločila še za Reitereck.

Ob osmi že pričneva izpred (trenutno zaprte) koče Kramerhutte v enakomernem tempu proti prostrani planini In der Faschaun, od koder se končno lepo vidi celotna načrtovana pot na željeni vrh. Razmere na trdi snežni podlagi so idealne, povsem nekaj drugega kakor pred dnevi in upava, da takšne ostanejo tudi ob povratku. Dokaj hitro preko planine, nato pa vzpon v okljukih na sedlo, katerega si olajšava s srenači.

Ker je vršni del Reiterecka precej spihan in se med pomrznjeno tanjšo plastjo snega pojavljajo skale se odločiva, da zadnji del vzpona opraviva peš. Slabe pol urice nama je potrebnih za skok na sam vrh, od koder se nama odprejo prečudoviti razgledi na okolico v sončnem dnevu brez oblačka. Tudi veter, kateri je sicer malce nadležen vse od sedla navzgor naju ne moti, da si nebi vzela nekaj časa za krajše užitkarjenje, a na koncu ga je le preveč in odpraviva se nazaj proti smučem, na katerih se odpeljeva navzdol.

Sprva previdni zavoji se kmalu spremenijo v eno samo smučarsko uživanje po pomrznjenem snegu na strmini, katera je idealna za smuko. Nikakršnih klož, nikakršnega neprijetnega prediranja podlage in občutek imava, kot da smučava v zgodnji pomladi ne pa v debeli zimi. Krajši postanek ob koči na planini iskoristiva za čaj, rogličke in domačo klobaso, katero Finta izkoplje iz nahrbtnika. Moram priznati, da je odlično dišala… Za njen okus pa je merodajen le Finta, kateri se je uspešno, od njenega začetka do bridkega zašpiljenega konca, boril z njo. ;)

Prav prijetno nama je bilo na planini, sedečima ob koči z zavedanjem, da sva že na povratku, saj se je ob tej pozni dopoldanski uri nabralo kar nekaj vrha željnih, kateri so mimo naju podrsavali navzgor. Ja, vsaj še dobra ura in pol jih čaka do vrha. Naju pa precej manj, do zasluženega piva na osončeni terasi Leonhardhutte.

In tako je tudi bilo. Tisto nekaj malega smučanja navzdol sva iskoristila za iskanje najprimernejših področij, na katerih sva lahkotno zavijala vse do uhojene poti in potem po njej odrsala še rahlo navzgor do parkirišča, kjer sva z turo zadovoljna zaključila.

Tomaž Groboljšek – Finta, Jani Vozel - Janč

Dodaj nov komentar
  • Natisni
  • E-naslov

Jalovčev ozebnik

Podrobnosti
31. 12. 2019,
Janč
Vreme je držalo (in še vedno drži), tako da me je kaj kmalu po turnih smukih v Visokih Turah ponovno grabilo za odhod v hribe. Standardni sopotniki so imeli obveznosti, Vidko pa je bil seveda za in v nedeljo, 29. decembra zgodaj zjutraj, sva že bila na poti proti Jalovčevemu ozebniku.

Še v temi peš iz Planice po dolini, čeprav bi tudi s smučmi nekako šlo. A ker ne vidiva preveč dobro vseh kamnov na cesti, z njimi počakava vse do izhoda iz gozda, kjer si jih v pričetku prvih strmin le natakneva. Prehod čez plazovino, nato pa levo pod Šitami navzgor do pod ozebnika. Špura je in ni, kakor kje, zaradi nanosov svežega pršičastega snega, katerega z lahkoto s seboj nosijo prvi sunki vetra, kateri se bodo z višino še stopnjevali.

Pod balvanom snameva smuči, natakneva dereze in zagrizeva v ozebnik. Nekaj njih, kateri so bili pred nama se je ravno spustilo po njemu in tako ni več bojazni, da bi te kdorkoli v primeru zdrsa pometel s seboj. Počasi in preudarno stopava lepo navzgor, vse do roba, katerega še dodatno poudarja na debelo, od vetra nanešena opast sneg, od tam pa desno skoraj do pod stene vršnega dela Jalovca in spet malce v levo, na edini kolikor toliko raven predel, kjer naju končno obsije sonce. Pogled na gore je resnično fascinanten. Tako lepo zalitih in zasneženih vrhov Julijcev že dolgo nisem videl. Tudi Vid, kateri je pozimi prvič tu, je navdušen nad ambijentom in le veter, kateri ravno ne skopari z svojo prisotnostjo naju primora, da se pripraviva na čimprejšnjo vrnitev. Še požirek toplega čaja, priprava smuči in gremo. 

Žal se prebrnem že pri drugem zavoju in ugotovim, da je zglajena površina le varljivost, katera te lahko drago stane. Snežna odeja je preveč kložasta, da bi bila smuka lahko lepotno tekmovanje v vjuganju in zgornji del ozebnika kratko malo bočno predrsava. Ni ravno najlepše a je najvarneje. Nekoliko nižje v ozebniku pa nekako gre, a postanejo noge po nekaj zavojih hudo "telečje" in postanek vsake toliko še kako godi. Želja, da bo še nižje sneg manj kložast se ne uresniči in primorana sva na dolgo in široko zavijati sem in tja v izogib padcem. Zgornji del snežne odeje je namreč ravno toliko trd, da naredi tisto dva - tri centimetre debelo, zoprno skorjico, katera ne zdrži teže telesa a je dovolj trdna, da ti pokvari celotno proceduro izpeljave zavoja in le tega izpelješ tako, kot ga izpeljejo "Kockasti" na Sljemenu. Z ritjo nazaj in špicami smuči navzgor. Obup!!!

In potem sva gonila ta "obup" vse do gozda. Skozi njega je bilo bolje a se je ponovno pojavil v koči, kjer sva želela popiti zasluženo pivo, pa se nama zaradi gneče v njej ni uspelo prebiti do šanka, zato sva ga hladila po poti nazaj v Planico, spokala kramo v avto in se odpeljala "poštempljat" k Aljažu v Dovje. Tam sva srečala še Joa, kateri je s Strmino užival v grapah Mojstrovke in z hribi za ta dan zadovoljno zaključila. 

.................................................................................

In ker se ravno zaključuje tudi letošnje leto dovolite, da vam zaželim vsem zdravo, zadovoljno, varno in uspešnih alpinističnih tur polno leto 2020.

Srečno!

Vid Tilia in Jani Vozel - Janč













Dodaj nov komentar
  • Natisni
  • E-naslov

Visoke Ture - Stubeck in Faschaunereck

Podrobnosti
31. 12. 2019,
Janč
V četrtek, 26. decembra, smo se končno lahko za otvoritev sezone, odpravili na tako željeno turno smučarijo. Prej enostavno niti ni bilo časa, niti nam tega niso dopuščale razmere. 

Že v zgodnjem dopoldnevu smo jo "odklonkali" na Stubeck in po dobrih dveh urah stali na njemu. Od tam smo se zazrli na sosednji Faschaunereck, katerega smo sicer nameravali napasti naslednji dan in hitro smo bili složni, da ga lahko pohrustamo še v istem dnevu, če se bomo le nekoliko podvizali. Tako si bomo prihranili stroške nočitve, saj se bomo še istega dne vrnili domov.

Zaradi kložaste snežne odeje malce nerodna smuka z vrha navzdol, čez pašnike in gozd do avtomobila, parkiranega pred Frido Korton Hütte. Basanje opreme vanj, nato pa ponovno še bolj navzdol v Gmünd in iz njega po sosednji dolini strmo navzgor do konca ceste, kjer pred Leonardhütte pustimo avto in se odpravimo še na pobočja Faschaurnecka, katera obljubljajo odlično smuko.

Množica predhodnikov pred nami, je urezala zavidljivo špuro in po njej lahko zložno napredujemo proti grebenu. Vendat pa z vsako nadaljno uro bolj občutimo, kako pada temperatura zraka in opazujemo, kako globoka postaja senca na obširnem pobočju hriba. Nak, do vrha ne bo šlo, prej bi nas ujel mrak in nikomur ni do tega, da bi se po temi prevračali po snegu. Dobrih 150 višincev pod vrhom obrnemo in se spustimo nazaj po (z)mešani snežni odeji. Zgoraj kložasto in štorasto na zavojih, spodaj pa pršič za vsaj nekaj užitka. Ampak koncu koncev, sta bila oba hriba z ponujeno smučarijo v redu. Tako Stubeck kot Faschaurnereck.
Za "piko na i" v dnevu pa pivo, v topli in gostoljubni koči Leonadhütte, pred dokončnim odhodom domov.


Tomaž Groboljšek - Finta, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč
Dodaj nov komentar
  • Natisni
  • E-naslov

Paklenica

Podrobnosti
03. 11. 2019,
Rok H
Za prvonovembrske praznike sva z Jerotom odšla plezat v Paklenico.
Preberite več: Paklenica Dodaj nov komentar
  • Natisni
  • E-naslov

Kogel - Virensova smer

Podrobnosti
28. 10. 2019,
Janč
Za soboto, 26.10.2019, se z Nikom odločiva za Kogel.
Vreme je za pozno sredino oktobra nenavadno toplo in greh bi bil ne izkoristiti ga za plezanje, dokler še drži. Ob sedmih pričneva, ob devetih sva pod steno. Naveza pred nama se odpravi v Zupanovo, midva v Virensovo, v kateri naju ni bilo že dolgo časa. Zaenkrat sama, pred nama nikogar, za nama pa se v taisto, kakor se malo kasneje izkaže, odpravita tudi Nika in Matevž iz AO Rašica. Ker Virens nudi kar nekaj variant malo levo, malo desno ni bojazni, da bi se drenjali v smeri vse do zadnjega raztežaja, katerega splezava pred njima medtem, ko se onadva na zadnjem štantu pred zaključno zajedo, katera se pne do izstopa iz smeri, veselo zabavata z »križci in krogci«.
Na vrhu v njuni družbi še malo polenariva na mehkih travicah, nato pa se čez Gamsov skret odpraviva nazaj v dolino. Lep dan, luštna plezarija, vse tako, kot si lahko samo zaželiš.

Niko Škrabanja in Jani Vozel - Janč
Dodaj nov komentar
  • Natisni
  • E-naslov

Pričetek alpinistične šole AOL 2019/20

Podrobnosti
22. 10. 2019,
Janč
V začetku letošnjega oktobra, smo pričeli z alpinistično šolo za sezono 2019/2020, v katero se je vpisalo šest tečajnikov. Poleg prvih dveh predavanj, vaje in spoznavne ture, smo se odločili, da tečajnike v nedeljo, 20.10.2019, odpeljemo še na turo z namenom prečenja grebena čez Može na Palec.

Napoved, da bo vreme sicer "tako-tako" ni ravno držala, saj od tega "tako-tako" ni bilo praktično nič. Že na Ljubelju nas je pričakala nizka oblačnost z rosenjem in bolj kot smo rinili navzgor, gostejša je bila megla. Upanje, da jo bo veter kateri je veselo pihal le pregnal se ni uresničilo in na vstopu kjer se grebensko prečenje prične, smo zato raje obrnili. Bomo pa drugič, ko nam bo greben ponudil lepše razglede kakor pa bi bili današnji, ko ne vidiš dlje od desetih metrov in od ture kod takšne, upoštevajoč pri tem še varnost tečajnikov, nebi imeli prav veliko.

Čaj in "štrudl" v koči na Zelenici, potem do prvih skal, kjer se odločimo dan iskoristiti vsaj za praktične vaje. Zabijanje in izbijanje klinov, izdelava sidrišč, gibanje naveze, sidrišča za spust in spust po vrvi.

No ja, nekaj pa je le bilo in dan ni šel v nič.
Zadovoljni smo bili alpinisti, zadovoljni so bili tečajniki. Čeprav vsi skupaj nekoliko mokri in prepihani. A tako pač je.


Jernej in Tomaž Groboljšek, Niko Škrabanja, Jani Vozel - Janč
ter podmladek: Gašper Namestnik, Matej Vidic, Primož Črne in Vid Tilia


Dodaj nov komentar
  • Natisni
  • E-naslov

Slovenska smer v Steni

Podrobnosti
14. 10. 2019,
Janč
Za soboto, 12. oktober, je napovedan lep in topel dan. Prvotni plani kako ga iskoristiti, so se mi brez slabe vesti sesuli v tistem trenutku, ko me je v petek zvečer poklical Finta in predlagal, da greva preverit, ali se je njegov komolec na desni roki vnesel z bolečinami, katere so ga v njem mučile zadnji mesec. Nič posebnega, nekaj lažjega za užitkarjenje in test gibljivosti roke.

Med grebensko turo kjerkoli in recimo Slovensko v Steni, je prevladala slednja in zjutraj sva jo že veselo mahala mimo Aljaževega doma pod vstop v smer. Pričakovanja, da bo v njej že kdo pred nama (ali pa za nama) se niso uresničila in tako sva jo lahko v celoti imela sama zase. Potrebe po navezovanju ni bilo in v uživaškem poplezavanju sva jo vsak zase pohrustala v dobrih dveh urah. Seveda brez nepotrebnega ustavljanja in zavlačevanja. Le tam, pod Bučarjevo steno postojiva zgolj toliko, da zabeleživa najin mimohod v vpisno knjžico, katera je ta dan samevala v "ta plehnati skrinci". Potem pa ponovno veselo navzgor, kjer naju je na vrhu smeri pričakalo sonce in s tem razlog, za poležavanje na toplem.

Sestopila sva po poti čez Prag, se vmes nagledala kozorogov kateri se niso dali kaj dosti motiti zaradi najine bližine in ob treh popoldne že stresla hladno pivo na osončeni terasi Aljaževega doma. Jaz z desno, Finta pa z levo roko. Razlog je znan. Še vedno nekoliko razbolen komolec ;))


Tomaž Groboljšek - Finta in Jani Vozel - Janč
Dodaj nov komentar

stran 14 od 32

  • Začetek
  • Nazaj
  • 9
  • 10
  • 11
  • 12
  • 13
  • 14
  • 15
  • 16
  • 17
  • 18
  • Naprej
  • Konec
template-joomspirit.com