• 
• 

Rit imaš vedno zadaj

Podrobnosti

02. 07. 2020,

Janč

Jernej Groboljšek – Jero, Rok Hostnik, Rok Prelogar, Gašper Namestnik, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Na snegu in v skali

Podrobnosti

15. 06. 2020,

Janč

Kölnbreinspitze

Čeprav je za pobočja pod Rinkami in Skuto, po katerih sva nedolgo nazaj robantila s Francem kazalo, da bodo zadnja turna smučarija v letošnji sezoni je vseeno primat tega naslova prevzel spust z Kölnbreinspitz - a, na katerega smo se odpravili v petek, 12. junija. Terminsko dokaj pozno, upoštevajoč, da je smuka tod najboljša v maju, takoj po tem, ko odprejo cesto do tod zgoraj. A ker Avstrija zaradi Koronavirusa dolgo ni odpirala svojih meja, smo bili primorani nestrpno čakati dan, ko se bo to zgodilo, potem pa na hitro podelati, kar je nižjega še na razpolago. In kaj je bolj primernega za krajšo zaključno enodnevno turo, kot klasika turnih smukov nad dolino Maltatal, katera z jezerom na njenem koncu, nudi idilično kuliso tukajšnje pokrajine.

Snega je bilo k sreči še dovolj, da smo nanj lahko stopili že kmalu po pristopu s parkirišča pred kočo Kölnbreinstüberl in nam tako ni bilo potrebno čmokodrati po mokrih travah in blatu med potočki odmrznjenega snega, kateri si tu in tam že utirajo svojo pot. Dež preteklega dne in mrzla noč sta na snežni podlagi naredila svoje, seveda nam v prid. Dobro utrjena in pomrznjena nas je spremljala vse do vrha oz. sedla s križem, od koder smo se v sončnem dopoldnevu nameravali spustiti nazaj v dolino. Pred tem, pa smo posedali na od sonca ogretih kamnih, kateri so že moleli izpod snega ter umirjeno in preudarno čakali, da snežna podlaga nekoliko odmrzne in nam s tem naredi smučarijo bolj uživaško.

Čas smo si krajšali tudi s premlevanjem dejstva, da smo tega dne na hribu v večini samo Slovenci. Vsaj po govoricah sodeč naj bi bilo tako. Za popestritev čakanja, pa je poskrbel še lokalni “Hanzi”, v do kolen spodvihanih kavbojkah, kateri je do tod prisopihal v klasičnih alpskih pancarjih in s smučmi še vedno varno shranjenimi v transportni vreči, katero je prenašal na rami. Ni kaj, sodeč po videnem “cvetke” po gorah, niso samo pri nas ;))

Nazaj grede, so nam bili klanci kot je v navadi ponovno prekratki in posledično je bilo tudi zavojev premalo. In če bi imeli voljo, pa je nismo, bi zadevo ponovili še enkrat. Vsaj v zgornjem, “popeglanem” delu. Tako pa smo raje oprali smuči in čevlje v potoku ob parkirišču in odšli v kočo, na kaj drugega, kot pivo. Zaključek sezone kot se spodobi, za sončen dan in usklajeno ekipo.

Tomaž Groboljšek - Finta, Peter Zupančič, Vid Tilia in Jani Vozel – Janč



---------------------------------------------------------------------------------------------

Brana, Spodnji steber IV/III, 300m

Za nedeljo, 14. junija, so bile napovedane nevihte, a v Kamniških šele popoldne. Do takrat, pa naj bi že bili iz stene in nas tako vlaga in kapljanje nebi več motile. Sliši se dobro a v realnosti je lahko tudi malce drugače.

Sobotni medsebojni telefonski klici in usklajevanje kdo gre in kdo ne. Več je takšnih kateri so za ne, ravno iz razloga spremenljivega vremena, a na koncu se nas le sestavi zanesljivih pet. Z Nikom bova medse vzela Gašperja, kateremu bo to kot tečajniku prvi vzpon v skali, Joe in Anže, pa naj tvorita »tišlarsko« navezo, če sta že oba iz iste branže.

Že doma se odločimo, da bomo plezali spodnji steber Brane in tako ni na poti do vstopa nikakršnega dvoma ali sprememb glede izbrane smeri. Joe in Anže zagrizeta naprej, nekaj kasneje za njima še mi. Po kratki debati v stilu: Ti? Jaz? Ti – jaz..., se Niko strinja, da prevzamem vodstvo naveze in z užitkom poplezam tistih nekaj prvih raztežajev po dobri skali vedoč, da mu je sedaj najverjetneje kar malo žal, da ni spredaj. Bo pa naslednjič. Saj se nama kaj takšnega ne dogaja prvič in sva tega že vajena. »Ankat adn, ankat adn«...

Gašperju gre dobro, Niko za njim bdi, da je vse narejeno kot je potrebno, sam pa vlečem štrike na štantih in pogledujem v nebo, katero se je na hitro pooblačilo. Iz Planjave tu in tam zaslišimo kakšen »Varujem!« to pa je tudi vse, kar poleg nas moti spokojnost dneva pred dežjem. Danes nas tod ne pleza veliko, še manj jih je, ki bi hodili spodaj.

Prve kaplje mi prično potrkavati po čeladi, nekaj njih se mi razlije po rokah. Sedaj pa bo. A ni. Še malo je zdržalo, še kakšnih 15 minut, potem pa je! In to ravno na delu, kjer se pričnenjajo travnate zaplate med skalovjem. Sprva pridušeno grmenje, nato strela, katera je užgala tja nekam na drugo stran, verjetno v Mrzlo goro, potem nekaj dežnih kapelj, pa sodra in še več, veliko več dežnih kapelj. Niko in Gašper se preobujeta v čevlje, sam pa v plezalnikih »kot po jajcih« čimprej oddrsam še tista dva, sicer lahka, a zaradi tu in tam prisotnih mokrih trav zoprna raztežaja do konca smeri in roba, od koder ju povarujem do izstopa. K sreči takrat preneha deževati in tudi oblaki okoli nas se razkadijo, zato v boljši vidljivosti uberemo najkrajšo pot z grebena do koče, kjer nas že kar nekaj časa čakata Joe in Anže.

Toliko časa še imamo, da se odžejamo in pospravimo opremo, potem pa čim hitreje navzdol. Druga porcija dežja namreč visi nad nami kot smrkelj, kateremu se uspe iscurljati na nas ravno, ko prispemo v Kamniško Bistrico. A takrat smo že v avtu, na suhem in na poti domov.

Jože Vozelj - Joe, Anže Repina, Niko Škrabanja, Gašper Namestnik in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Dejmo stisnt

Podrobnosti

28. 05. 2020,

Janč

…še enga turnega, sva si rekla s Francem in tako v sredo zjutraj krenila skozi Jezersko v Ravensko Kočno. V zaspanem jutru, mimo žalostno osamljenega »Davovega sveta« skozi gozd in po lovski poti na Ledine. Pokrov oblakov sedi nad vršaci, vse od Rink pa do Kočne in nič ne kaže, da bo v temu delu danes obilneje sijalo sonce.

Kranjska koča je trdno zaprta in nima niti smisla postajati ob njej, zato se nameniva naprej proti Jezerskemu sedlu, od tam dalje, pa bova videla kako in kam. Odvisno pač od možnosti. Ker sneg v večini leži le še pod ostenji Kroške in Kranjske Rinke ter Skute, se lahko vzpenjava kar po kopni letni poti, izogibajoč se tu in tam zaplatam snega na način, da ubirava travnate bližnjice. Smuči si bova kakor kaže, nadela zgolj ob spustu nazaj.

Na sedlu, kjer pošteno piha in te mrazi v telo, zavijeva desno in navzgor, povsem pod ostenje Koroške Rinke (Križa) in od tod, bova tudi odsmučala navzdol, do konca plazu pod Skuto. Višje in več se s smučmi v danem trenutku ne da. Včerajšnje plohe in nočni mraz sta naredila svoje, zato je sneg pomrznjen, k sreči dovolj močno, da se ob zavojih ne predira ter nama s tem ne povzroča dodatnih preglavic.

Vijugajoč med kamenjem, katerega so s sten pomladanske odjuge že pošteno natrosile po snežiščih se ustaviva šele na plazu, malo pred njegovim koncem, zadovoljna ob spoznanju, da je vse skupaj izpadlo veliko bolje kakor sva pričakovala. Tudi tod nižje, kjer je zmrzal že dodobra popustila. Tu in tam se med oblaki prikaže še sonce a zgolj toliko, da svetlobno obogati ambijent, kaj več od njega pa žal nimava. Še tistih nekaj zavojev do skrajnega konca snežne odeje in to je to, od današnje smučarije.

Potrebe po kakršnem koli daljšem zadrževanju se tod nimava, zato se pobereva nazaj proti Jezerskemu, kateri se nama kakor v posmeh, že celo dopoldne osončeno kiti. Še postanek ob jezeru, zgolj za zasluženo pivo, nato pa domov.
V danih okoliščinah je bilo vse skupaj bolje kot nič. Kratka tura, odlična za trening in zadovoljitev apetitov po vijuganju v pozni pomladi. Pravi razlog za: »Dejmo stisnt še enga«.

Franc Intihar in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Čez Kotle na škrbino med Martuljškima Poncama

Podrobnosti

25. 05. 2020,

Janč

Zgodnje četrtkovo jutro v Martuljku, kjer se natovorimo, nato pa proti Špiku.
Pod Srcem zavijemo levo preko prodišča in nato po melišču in skozi ruševje navzgor. Tečno in zoprno vse do srednjega Kotla, kjer končno prispemo do prvih jezikov snega kateri se dokaj hitro zvežejo v neprestano snežno podlago. Nekaj časa po snegu še vztrajamo peš, nato pa si Franci in Finta le natakneta smuči, meni pa pešačenje ta dan nekoliko bolj sede in na ta način tudi vztrajamo čez zgornji Kotel, vse do konca proti škrbini med malo in veliko Martuljško Ponco.

Izpod stene velike Ponce, se je še pred kratkim plazilo in globoke ter razbrazdane plaznice v zadnjem delu poti nam ne obetajo kakšne pretirane "juhuhu" smučarije, zato z vzponom zaključimo malo pod škrbino ter se po krajšem postanku raje predamo uživanju ob spustu po snežiščih, katere niso obdelali plazovi. Sprva nas mika, da bi povratek odpeljali proti Trem macesnom, a nas pogled na snežišča pod Ponco in Oltarjem, prepolnih plaznic in kamenja ne prepriča preveč, zato je odločitev, da nazaj v smeri po kateri smo prišli, saj so tod snežne vesine še najbolj neokrnjene.

In čeprav je sneg že umazan in mehak, je še vedno povsem zadovoljiv za (verjetno) enega izmed zadnjih turnih smukov pri nas v letošnji sezoni. »Na trmo« še stisnemo z zavoji čez možne prehode do konca srednjega Kotla tu, pa se zadeva s smučmi tudi konča. Bolje, predvsem pa veliko nižje, kot smo pričakovali.

Smuči in opremo pospravimo v nahrbtnik, se še na kratko naužijemo razgledov, nato pa v ponoven boj z ruševjem in meliščem do krnice Pod Srcem in skozi gozd navzdol do izhodišča.
Zadovoljstvu ob lepi turi je sledila še odjava v Dovjem. Brez nje, po nepisanem pravilu pač ne gre.

Franc Intihar, Tomaž Groboljšek - Finta in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Kotovo sedlo in Velika Dnina

Podrobnosti

11. 05. 2020,

Janč

Končno bi se reklo! Po vseh dneh potrpežljivega čakanja, so se nam virusna vremena vsaj malce zjasnila.
Toliko, da smo po dveh mesecih ponovno lahko odšli v hribe. Veliko višje, kakor na tiste naše kucle, po katerih smo v času omejitev in vzdržnosti nabijali kondicijo.

KOTOVO SEDLO - 8.5.2020

Klasika, peš iz Planice čez še zaspan Tamar do prvega snega, kateri se prične nekaj višje nad izhodom iz gozda. Po senci počasi navzgor do odcepa za Kotovo sedlo, kjer nas nekoliko višje že pričaka sonce in posledično bolj razmočen sneg. A gre. Kakršen koli že je, važno da je!

Par pod nami zavije v Jalovčev ozebnik, dva sta v njem že povsem zgoraj. Pa tudi na naši strani nismo sami. Dva nad nami sta že skoraj pri robu.

Ob enajsti uri, se po daljšem počitku in martinčkanju na soncu le spustimo navzdol. Zgornji del, čez plato sicer mehak, preko prelomnice navzdol v dolino, kjer je senca, pa razmere za vriskat. Turni kot je potrebno za ta letni čas. Zadovoljni se od hribov za ta dan, odjavimo v Dovjem. Dvakrat ;)

Vid Tilia, Tomaž Groboljšek - Finta in Jani Vozel - Janč

------------------------------------------------------------------

VELIKA DNINA - 10.5.2020

Tokrat druga ekipa a enake želje po pomladanskem turnem smuku. Velika Dnina je v tem času mamljiva, snega je še dovolj in ker je tura dolga, v njej ni pričakovati gneče. Je pač potrebno malce bolj gristi kolena navzgor in večji del poti nositi opremo na nahrbtniku. To pa marsikomu ne diši, za nas pa je to prednost, saj bomo lahko v miru uživali pobočja, katera bodo pred, nad in pod nami.

Zgodnji smo, tako kakor je potrebno za hribe in zaradi pomladanskega sonca, kateri dodobra ojuži sneg po plaziščih. Gruntovnica je v zgornjem delu še vedno lepo zalita a nesmučljiva, saj je pobočje proti Škrlatici, tisto skozi ruševje navzgor (ali navzdol) skoraj povsem kopno. Zaplate in jeziki snaga pa nepovezani. Pošten sneg se prične šele ob balvanih pod Škralatico in od tam, se da s smučmi lepo navzgor v skrajni zatrep Dnine ali pa na škrbino med Poncama.

Vzrajno grizem navzgor vesel, da je prenehalo rositi a v dilemi, ali naj oblečem vetrovko ali ne, saj je pričelo pihati. In kot da to še ni dovolj, se preko Oltarja spusti megla. Zaradi vetra k sreči pride in gre in v takšni spremenljivi vidljivosti tudi pridrsam do stene Oltarja, kjer počakam še na Nika in Joa. Časa imamo na pretek in tudi po napovedi, je vreme na naši strani, saj je veter nekoliko kasneje razkadil meglo, nato še oblake in sonce nam je bila dodatna nagrada ob uživaškem spustu navzdol.

Sledi ponovno mlatenje z ruševjem, drsanje po jezikih snega in zgornji del zasnežene Gruntovnice. V nje spodnjem delu iskanje prehodov preko balvanov in krajši odsek poti skozi gozd. Potem pa koča v Krnici in hladno pivo. Tokrat smo za spremembo vsi na Radlerju.

Od tam še delček poti proti Ruskemu križu, kjer si v hudourniku še namočimo noge preden obujemo superge, katere nam vrnejo blagodejen občutek mehkobe in zadovoljstva v stopala :))

Niko Škrabanja, Jože Vozelj - Joe, Jani Vozel - Janč


In še to:
Suma sumarum, bilo je odlično. Na obeh turah. Po temu času nezmožnosti hribovskih aktivnosti ne bom iskal dlake v jajcu v stilu "Škoda, da ni bil snegec tak, pa drugačen, pa mokr, pa trd"... Enostavno sem vesel, da sem bil. Enako, kakor so vsi moji fantje, s katerimi sem turi tudi doživel.

• 
• 

Begunjska Vrtača - Lenuhova in Zahodna grapa

Podrobnosti

13. 03. 2020,

Janč

Glede na lepo vreme, katero je včeraj še vstrajalo, je bilo potrebno dan iskoristiti za hribe. Zaradi sneženja in posledično plazov po njemu, v predhodnem tednu ni bilo ravno varno ropotati po njih, potem pa še virus, kateri nas napada z vseh strani ter nam tako onemogoča turne smuke po Italiji ali Avstriji.

Skratka razlogov za ne, je bilo več kot razlogov za da, a vseeno, če se nisem želel usmraditi doma, sem jo moral odcvirnati nekam navzgor. Da bi si privoščil “telečje nogice” po odjuženem snegu na kakšni domači smučariji me ni preveč vleklo, bolj mi je dišalo stisniti še kakšno grapo, dokler so možnosti. Z idejo sem pridobil Tomaža, Vidu, kot tečajniku našega AO, pa ob začasni preventivni zaprtosti fakultete ni preostalo drugega, kakor da se nama pridruži in si s tem nabija kilometrino iskušenj. Napovedane razmere, razen lepega in sončnega vremena, so bile bolj tako-tako, a v izogib cincanju je najbolje, da gremo pod steno in se tam prepričamo ali bi šlo. Če ne, pa bo dostop le krajša kondicijska tura.

Odhod od doma ob četrti uri zjutraj in direktno čez Ljubelj, tja pod Begunjsko Vrtačo. Pričakovanje, da se je sneg po Lenuhovi grapi že splazil se je izpolnilo, a skalni skok na vstopu v smer vseeno ni bil pretirano zalit. Malce praskanja po skali, nato pa zadeva višje v grapi le steče. Ni ravno idealno, saj tudi drugod na skokih ni povsem zalito, še manj pa pomrznjeno, a z višino nekako gre, saj je tudi snega več. Večji problem je, da se že pošteno udira vanj in gre vse skupaj veliko bolj počasi, kakor pa užitkarsko pikanje po zamrznjenem snegu. Ampak tudi to, je sestavni del našega posla. Pogled nazaj, po narejenih stopinjah pa da vedeti, da trud ni zaman. Naslednji, kateri se bodo zapodili v grapo, bodo tako imeli po njej že lepo narejene stopnice. Škoda le, da nimamo tako na “izvolite” poštapnane grape že mi in še večja škoda je, da za naš trud ne bo "hvala" - v obliki piva, katerega bi si zaslužili. ;)

Čeprav nas na izstopu pričaka sonce ni časa, da bi se predolgo obirali tod. Postaja vse topleje in podvizamo se še malo višje po grebenu, nato pa kukamo preko roba in opasti ter iščemo najprimernejši vstop v Zahodno grapo, po kateri bomo sestopili. Ta “rikverc”, je sprva malo bolj strm, a nekoliko nižje strmina kar popusti in tako bojazni, da bi se ti pod nogami splazilo ali da bi zdrsnil načeloma ni več. Pa tudi kako bi, saj se nam je ponekod vdiralo do jajc. Lovljenje plaznic z nekoliko bolj zbitim snegom v njih, je zadevo sicer nekoliko omililo, a se je kasneje, pri prehodu preko Šentlantca ponovila. Dozdevalo se mi je, da pihanje in sopenje ob “vrtanju jam” traja v nedogled.  Nak, preveč je toplo, sneg je preveč odjužen in zadeva je vse prej, kot lahkotno prečenje zasneženega melišča. Pa še noge me zaradi tega že pomalem bolijo in hudičevo sem žejen...

K sreči, predvsem pa po planu, pa smo mi ob enajsti uri s turo že zaključili. In krajši “Grande finale z obvezno hidracijo”, na osončeni terasi pred kočo, je bil tako le še prepotrebna pika na i. Prav prijetno je bilo posedeti in pogled usmeriti tja v Begunjsko Vrtačo, v kateri smo uspešno iskoristili jutro in del dopoldneva.

Tomaž Groboljšek - Finta, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč