• 
• 

Košir - Brelih

Podrobnosti

13. 07. 2020,

Janč

Čas nama je dopuščal, volja pa je tudi bila neizmerna in tako sva z Vidom v petek, 10.7. zjutraj, ponovno pod NŠG. Tokrat naju je zamikala Košir - Brelih. Lepa smer, vendar pa s trenutno sila tečnim pristopom po snežišču in njega zgornjem delu preko krajne zevi nekako do skal, kjer naj bi bil vstop. Od tod dalje pa je vse ostalo več ali manj logično. Razen salve kamenja, katere so nama ravno v tistem času pričele frčati nad glavama. Od kod? Nad nama ali poleg naju, kakor sva videla, v steni ni nobene naveze... K sreči še nisva bila v prečnici drugega raztežaja, saj bi bila v temu primeru deležna poštenih bunk, a ko je začetno obstreljevanje minilo, je bil potem preko celotne smeri v steni mir.

Dokaj hitro tistih nekaj raztežajev do stolpa levo nad nama, pa desna prečnica v kamin in potem iz kamina v kamin do tistega mokrega in algastega, za katerega sem glede na vreme pričakoval, da bo suh. Pa ni bil. No ja, ga pač zgrizem takšnega kot je in se v žaru boja zaženem še v previs nad njegovim zaključkom. Iskajočemu se klin tam nekje, kjer naj bi bil, se mi posveti, da sem ga "pihnil" in zarinil v težje kot je potrebno. Nekaj časa še motovilim in trmarim v njem, potem pa mi ne preostane drugega, kakor da splezam nazaj do konca kamina, od koder že lahko vidim sprva spregledano logično nadaljevanje smeri v levo in okrog vogala ponovno navzgor do gruščnate grape, po kateri v dveh raztežajih doseževa vrh.

Tam sledi ponovitev vaje ispred nekaj dni, torej užitkarjenje na mehkih travah in čudovit razgled naokrog. Skok še do izstopa iz Kranjske poči z namero, da preverim ali se tod slučajno nahaja moja manjkajoča vponka, a se žal ne. Še spust po poti navzdol, potem pa kar po melišču ispod Vratc na Vršič. Tokrat je tu mirneje in manj hrupno kakor preteklo nedeljo, zato se lahko lenobno spakirava in se po krajšem postanku pri Tonkini koči odpeljeva domov.

Vid Tilia in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Kranjska poč

Podrobnosti

07. 07. 2020,

Janč

V nedeljo, 5. julija, sva z Vidom v Nad Šitni glavi splezala Kranjsko poč, za katero me je Vid pričel navijati že med vožnjo iz Paklenice. Vreme je bilo idealno, rana jutranja ura prihoda pa je potrdila predvidevanja, da nad nama v smeri še ne bo nikogar.

Konec pristopa po sneženem jeziku, je popestrila še krajna zev in pametneje bi bilo, če bi si vso opremo nadela še pred začetkom in ne na samem vstopu, kjer za tovrstne kolobocije ni bilo primernega prostora. Ampak z zadostno mero trme nama je tudi to uspelo. Potem pa lepa smer, bogato opremljena s klini in svedrovci na varovališčih ter užitkarska plezarija, katera poteka večji del vzpona v senci. Šele na robu stene, pred zadnjim raztežajem, pokukaš na sonce in žeja tako lahko počaka povsem do konca smeri, kjer te mehke travice in pol ure lenarjenja na soncu nagradijo za zgodnje dopoldansko telovadbo. In ko se potem, pijoč vodo po požirkih, še nasitiš poslušanja "jodlajočih" z poti na Malo Mojstrovko, pobereš kramo, pozdraviš ovčke in odbrziš nazaj na Vršič.
Od tam pa še hitreje, med vsem plehovjem, (elektro)biciklisti in motoristi do Dovja, kjer se pri Aljažu končno lahko oddahneš ob zasluženem pivu.

-----------------------------------------------------------

• 
• 

Zajeda Ekar-Jamnik

Podrobnosti

05. 07. 2020,

Jernej Groboljšek

Včeraj sva z Gogijem plezala nad Češko kočo in sicer Zajedo Ejar-Jamnik. Bilo je krasno. Zadevo sva si nehote popestrila, vendar vse skupaj zaključila v časovnih okvirjih. 
Janč pejt kej plezat... al kaj smo že v Pakli sklenil, da bo nase geslo...????

• 
• 

Rit imaš vedno zadaj

Podrobnosti

02. 07. 2020,

Janč

Jernej Groboljšek – Jero, Rok Hostnik, Rok Prelogar, Gašper Namestnik, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Na snegu in v skali

Podrobnosti

15. 06. 2020,

Janč

Kölnbreinspitze

Čeprav je za pobočja pod Rinkami in Skuto, po katerih sva nedolgo nazaj robantila s Francem kazalo, da bodo zadnja turna smučarija v letošnji sezoni je vseeno primat tega naslova prevzel spust z Kölnbreinspitz - a, na katerega smo se odpravili v petek, 12. junija. Terminsko dokaj pozno, upoštevajoč, da je smuka tod najboljša v maju, takoj po tem, ko odprejo cesto do tod zgoraj. A ker Avstrija zaradi Koronavirusa dolgo ni odpirala svojih meja, smo bili primorani nestrpno čakati dan, ko se bo to zgodilo, potem pa na hitro podelati, kar je nižjega še na razpolago. In kaj je bolj primernega za krajšo zaključno enodnevno turo, kot klasika turnih smukov nad dolino Maltatal, katera z jezerom na njenem koncu, nudi idilično kuliso tukajšnje pokrajine.

Snega je bilo k sreči še dovolj, da smo nanj lahko stopili že kmalu po pristopu s parkirišča pred kočo Kölnbreinstüberl in nam tako ni bilo potrebno čmokodrati po mokrih travah in blatu med potočki odmrznjenega snega, kateri si tu in tam že utirajo svojo pot. Dež preteklega dne in mrzla noč sta na snežni podlagi naredila svoje, seveda nam v prid. Dobro utrjena in pomrznjena nas je spremljala vse do vrha oz. sedla s križem, od koder smo se v sončnem dopoldnevu nameravali spustiti nazaj v dolino. Pred tem, pa smo posedali na od sonca ogretih kamnih, kateri so že moleli izpod snega ter umirjeno in preudarno čakali, da snežna podlaga nekoliko odmrzne in nam s tem naredi smučarijo bolj uživaško.

Čas smo si krajšali tudi s premlevanjem dejstva, da smo tega dne na hribu v večini samo Slovenci. Vsaj po govoricah sodeč naj bi bilo tako. Za popestritev čakanja, pa je poskrbel še lokalni “Hanzi”, v do kolen spodvihanih kavbojkah, kateri je do tod prisopihal v klasičnih alpskih pancarjih in s smučmi še vedno varno shranjenimi v transportni vreči, katero je prenašal na rami. Ni kaj, sodeč po videnem “cvetke” po gorah, niso samo pri nas ;))

Nazaj grede, so nam bili klanci kot je v navadi ponovno prekratki in posledično je bilo tudi zavojev premalo. In če bi imeli voljo, pa je nismo, bi zadevo ponovili še enkrat. Vsaj v zgornjem, “popeglanem” delu. Tako pa smo raje oprali smuči in čevlje v potoku ob parkirišču in odšli v kočo, na kaj drugega, kot pivo. Zaključek sezone kot se spodobi, za sončen dan in usklajeno ekipo.

Tomaž Groboljšek - Finta, Peter Zupančič, Vid Tilia in Jani Vozel – Janč



---------------------------------------------------------------------------------------------

Brana, Spodnji steber IV/III, 300m

Za nedeljo, 14. junija, so bile napovedane nevihte, a v Kamniških šele popoldne. Do takrat, pa naj bi že bili iz stene in nas tako vlaga in kapljanje nebi več motile. Sliši se dobro a v realnosti je lahko tudi malce drugače.

Sobotni medsebojni telefonski klici in usklajevanje kdo gre in kdo ne. Več je takšnih kateri so za ne, ravno iz razloga spremenljivega vremena, a na koncu se nas le sestavi zanesljivih pet. Z Nikom bova medse vzela Gašperja, kateremu bo to kot tečajniku prvi vzpon v skali, Joe in Anže, pa naj tvorita »tišlarsko« navezo, če sta že oba iz iste branže.

Že doma se odločimo, da bomo plezali spodnji steber Brane in tako ni na poti do vstopa nikakršnega dvoma ali sprememb glede izbrane smeri. Joe in Anže zagrizeta naprej, nekaj kasneje za njima še mi. Po kratki debati v stilu: Ti? Jaz? Ti – jaz..., se Niko strinja, da prevzamem vodstvo naveze in z užitkom poplezam tistih nekaj prvih raztežajev po dobri skali vedoč, da mu je sedaj najverjetneje kar malo žal, da ni spredaj. Bo pa naslednjič. Saj se nama kaj takšnega ne dogaja prvič in sva tega že vajena. »Ankat adn, ankat adn«...

Gašperju gre dobro, Niko za njim bdi, da je vse narejeno kot je potrebno, sam pa vlečem štrike na štantih in pogledujem v nebo, katero se je na hitro pooblačilo. Iz Planjave tu in tam zaslišimo kakšen »Varujem!« to pa je tudi vse, kar poleg nas moti spokojnost dneva pred dežjem. Danes nas tod ne pleza veliko, še manj jih je, ki bi hodili spodaj.

Prve kaplje mi prično potrkavati po čeladi, nekaj njih se mi razlije po rokah. Sedaj pa bo. A ni. Še malo je zdržalo, še kakšnih 15 minut, potem pa je! In to ravno na delu, kjer se pričnenjajo travnate zaplate med skalovjem. Sprva pridušeno grmenje, nato strela, katera je užgala tja nekam na drugo stran, verjetno v Mrzlo goro, potem nekaj dežnih kapelj, pa sodra in še več, veliko več dežnih kapelj. Niko in Gašper se preobujeta v čevlje, sam pa v plezalnikih »kot po jajcih« čimprej oddrsam še tista dva, sicer lahka, a zaradi tu in tam prisotnih mokrih trav zoprna raztežaja do konca smeri in roba, od koder ju povarujem do izstopa. K sreči takrat preneha deževati in tudi oblaki okoli nas se razkadijo, zato v boljši vidljivosti uberemo najkrajšo pot z grebena do koče, kjer nas že kar nekaj časa čakata Joe in Anže.

Toliko časa še imamo, da se odžejamo in pospravimo opremo, potem pa čim hitreje navzdol. Druga porcija dežja namreč visi nad nami kot smrkelj, kateremu se uspe iscurljati na nas ravno, ko prispemo v Kamniško Bistrico. A takrat smo že v avtu, na suhem in na poti domov.

Jože Vozelj - Joe, Anže Repina, Niko Škrabanja, Gašper Namestnik in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Dejmo stisnt

Podrobnosti

28. 05. 2020,

Janč

…še enga turnega, sva si rekla s Francem in tako v sredo zjutraj krenila skozi Jezersko v Ravensko Kočno. V zaspanem jutru, mimo žalostno osamljenega »Davovega sveta« skozi gozd in po lovski poti na Ledine. Pokrov oblakov sedi nad vršaci, vse od Rink pa do Kočne in nič ne kaže, da bo v temu delu danes obilneje sijalo sonce.

Kranjska koča je trdno zaprta in nima niti smisla postajati ob njej, zato se nameniva naprej proti Jezerskemu sedlu, od tam dalje, pa bova videla kako in kam. Odvisno pač od možnosti. Ker sneg v večini leži le še pod ostenji Kroške in Kranjske Rinke ter Skute, se lahko vzpenjava kar po kopni letni poti, izogibajoč se tu in tam zaplatam snega na način, da ubirava travnate bližnjice. Smuči si bova kakor kaže, nadela zgolj ob spustu nazaj.

Na sedlu, kjer pošteno piha in te mrazi v telo, zavijeva desno in navzgor, povsem pod ostenje Koroške Rinke (Križa) in od tod, bova tudi odsmučala navzdol, do konca plazu pod Skuto. Višje in več se s smučmi v danem trenutku ne da. Včerajšnje plohe in nočni mraz sta naredila svoje, zato je sneg pomrznjen, k sreči dovolj močno, da se ob zavojih ne predira ter nama s tem ne povzroča dodatnih preglavic.

Vijugajoč med kamenjem, katerega so s sten pomladanske odjuge že pošteno natrosile po snežiščih se ustaviva šele na plazu, malo pred njegovim koncem, zadovoljna ob spoznanju, da je vse skupaj izpadlo veliko bolje kakor sva pričakovala. Tudi tod nižje, kjer je zmrzal že dodobra popustila. Tu in tam se med oblaki prikaže še sonce a zgolj toliko, da svetlobno obogati ambijent, kaj več od njega pa žal nimava. Še tistih nekaj zavojev do skrajnega konca snežne odeje in to je to, od današnje smučarije.

Potrebe po kakršnem koli daljšem zadrževanju se tod nimava, zato se pobereva nazaj proti Jezerskemu, kateri se nama kakor v posmeh, že celo dopoldne osončeno kiti. Še postanek ob jezeru, zgolj za zasluženo pivo, nato pa domov.
V danih okoliščinah je bilo vse skupaj bolje kot nič. Kratka tura, odlična za trening in zadovoljitev apetitov po vijuganju v pozni pomladi. Pravi razlog za: »Dejmo stisnt še enga«.

Franc Intihar in Jani Vozel - Janč