• 
• 

Grosser Rosennock

Podrobnosti

01. 02. 2020,

Janč

Četrtkovo jutro je bilo ponovno namenjeno za turni smuk v Avstriji in ponovno v Nockberge, čeprav smo se že pred dnevi na Klomnocku dogovorili, da jih bo zaenkrat zadosti. A zarečenega kruha se največ poje in tudi tokrat smo ga, čeprav nam po koncu ture na Grosser Rosennock nikakor ni bilo žal, da smo robantili po njemu. In upoštevajoč idealne razmere, kakršnej so nas spremljale smo prepričani, da se bomo na ta hrib še vračali na užitkarjenje po pršiču.

Začetek ni bil ravno obetajoč, saj smo se z avtom pred zapornico, katera pozimi preprečuje nadaljno vožnjo po gozdni cesti nad vasjo Kaning, zaradi povsem kopne ceste enostavno obrnili. Nošnja opreme in pešačenje po njej do snega, dobrih 5 km daleč, ni nikomur preveč dišala. Raje smo se odpeljali do St. Oswalda, od koder smo se dvignili do Brunnachalma, kateri je bil že izhodišče za turna smuka v preteklem tednu na Mallnock in Klomnock. Tokrat smo kmalu po pričetku ture zavili levo v gozd in se skozi njega spustili globoko navzdol v dolino Langalmtal ter se tu priključili na gozdno cesto, po kateri bi sicer morali pridrajsati iznad Kaninga.

Sliši se preprosto, a ker nismo natanko vedeli za smer, razen da smo za orientacijo imeli pred seboj željeni hrib na drugi strani doline, je bila smuka po gozdu dokaj komična zadeva, predvsem zato, ker sem vmes naivno "telebnil" v potok, katerega sva s Finto morala prečiti. Jero in Rok, sta seveda našla bolj elegantno opcijo kot midva, katera sva zaradi želje po neizgubi višinskih metrov trmarila tam, kjer ni bilo priporočljivo. Kakorkoli, celotno turo sem potem opravil z mokrimi vložki pancarjev, nogavicami in posledično nogami, a k sreči se je vse dobro izšlo. Bo pa počasi potrebno tu in tam poslušati tudi mladi rod. Vsaj tako sta nama med vrsticami namignila "mladca" ;))

V dolini, na gozdni cesti, nam je dokončno smer pokazal še lokalni lovec tako, da je od tod naprej vzpon potekal brez nepotrebnih zapletov. Nekaj časa še po cesti, do krmišča za srnjad, nato pa navzgor skozi redek gozd in od tod levo na dolgo in široko ramo, po kateri vztrajno prigrizemo na vrh. Že med vzponom delamo načrte za spust, saj so plitke grape, katere se spuščajo po pobočju Grosser Rosennocka polne napihanega pršiča, kateri nam obeta odlično smuko. Začuda smo na hribu sami in tudi po videnem sodeč, tod že nekaj časa ni bilo nikogar. Špuro smo si namreč celotno pot utirali sami in tudi pobočja niso kazala znakov, da bi kdo pred kratkim vijugal po njih. Tako je bil hrib z vrhom vred ta dan samo naš in dolg spust z njega, se je prelevil v eno samo uživanje ob vožnji po pršiču. Če nas nebi čakal ponoven vzpon na Brunnachalm, bi po vsej verjetnosti vzpon, vsaj do polovice, še enkrat ponovili.

Tako pa smo na gozdni cesti v dolini, ponovno namestili kože in odklonkali nazaj v smeri, po kateri smo prišli. Vendar sedaj z razliko, da smo se že od pričetka držali nečesa, kar je spominjalo na zasneženo pot, katera se bolj ali manj strmo pne po gozdu navzgor proti Brunnachalmu. Kakšne pol urice kasneje se priključimo sledem, katere smo pustili pred urami ob spustu in tako nam ob zaključku celotna pot postane popolnoma jasna. Za naslednjič, da bo vse skupaj lažje in hitrejše. In manj vlažno. Vsaj zame.

Jernej in Tomaž - Finta Groboljšek, Rok Prelogar in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Mallnock in Klomnock

Podrobnosti

24. 01. 2020,

Janč

Realizacija včerajšnje ideje "Pa pojdimo malo pogledat v Nockberge" v pričetku ni potekala tako kot bi si želeli, saj je Finto v ranih urah dneva pustil na cedilu akomulator v avtu in mu zato ni uspelo spraviti Korejca v pogon, da bi se z njim lahko pripeljal do mene, od koder je bil načrtovan odhod. Ne preveč slabovoljen je zavrnil mojo ponudbo, da pridemo ponj, saj bi s tem izgubili preveč časa, zato se je odločil, da bo odšel nazaj v posteljo, medtem ko se mi nismo odpovedali prvotnemu planu.

Izbor cilja se sprva ni izkazal ravno za idealnega, saj je snega v vasici St. Oswald (1319 m), iz katere se vzpon na vrhova prične premalo, za pristop po gozdni cesti. Vsaj po njenem spodnjem delu. Zato se "na potuho" povzpnemo na Brunnachalm, od tod naprej pa na smučeh, pa prostranih pobočjih najprej na Mallnock ter z njega po grebenu še na Klomnock.

Tu pa se zgodba le obrne v našo korist, saj si za spust izberemo v celoti nedotaknjeno jugozahodno pobočje Klomnocka, katerega pomrznjena podlaga je v temu sončnem in toplem dopoldnevu ravno prav popustila, da smo imeli pod smučmi nekaj centimetrov mehkega snega, kateri nam je omogočal lahkotno in brezbrižno vjuganje po "speglani" strmini.
To, da nas je potem čakala ponovitev natikanja kož in cik - cak vzpon nazaj na Mallnock nas ni oviralo, da se nebi predali užitkom, kateri so bili nagrajeni s ponovnim potenjem navkreber. A je bilo vredno, saj je ravno smuka po pobočju Klomnocka dala čar celotni neprenaporni turi, katere logičen zaključek je bil še spust po smučišču, na katerem pa prevladuje umetno narejen sneg, od Brunnachalma do St. Oswalda.

Jernej Groboljšek, Rok Prelogar, Niko Škrabanja in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Poisnig / Böseneck

Podrobnosti

15. 01. 2020,

Janč

Poisnig ali Böseneck (2528 m), kakor ga nekateri imenujejo, naj bi veljal za manj znan gorski vrh v skupini Hafner. Glede na to, da sva s Tomažem v letošnji zimi že podelala Stubeck, Faschaunereck in Reitereck, nama je Poisnig, preostal kot logičen turno smučarski zaključek vseh teh vrhov, kateri so med seboj povezani v obliki podkve. Vsi nad dolino Maltaberg, z taistim izhodiščem pred kočo Leonardhütte.

Po turno smučarskem vodniku je vzpon na Poisnig opisan s pričetkom iz vasice St. Peter (1221 m).
A kaj, ko te potem čaka mukotrpno in dolgotrajno drajsanje po gozdni cesti do planine Zickeralm. Od tod se šele prične pravi turno smučarski pristop do sedla Torscharte (2106 m) in od njega navzgor, prečenje v desno, po dolgem grebenu do vrha Poisniga. Resda te pri spustu z njega, ob dobrih razmerah, osrečuje njegova mogočna flanka, katera ti nudi celih 800 višincev vjuganja. A ko jo je konec, je pred teboj ponovno dolgočasna gozdna cesta za nazaj.

Zato smo se včerajšnje ture raje lotili izpred koče Leonardhütte, z vzponom po nam dobro znani dolinici, katera omogoča pristop na vse štiri, že prej omenjene vrhove. Po slabi uri smo iz nje zavili v desno, na sedlo Torscharte, od koder se lahko ponovno v desno, odpraviš na Stubeck, v levo pa na Poisnig, katerega glavni vrh ni dolgo časa viden, saj je neprestano skrit za nekaterimi predvrhovi, kateri so del dolgega in širokega grebena, katerega moraš oddelati.

Razmere za vzpon so bile odlične, poleg sonca nam je bil v veselje in pomoč tudi pomrznjen sneg, na katerem so srenači dobro grabili in po treh urah, smo že stali na vrhu. Midva s Tomažem zadovoljna, da sva opravila še z zadnjim načrtovanim vrhom v tej skupini, Rok pa s celotno turo, saj je bil v tem delu Visokih Tur prvič. Zadovoljstvo se je nadaljevalo tudi pri (vedno prekratkem) spustu, še bolj pa kasneje, na sončni terasi pred Leonardhütte, kjer smo analizirali vzpon in delali plane za v prihodnje. Za njihovo realizacijo, pa bosta potrebna dva poglavitna pogoja: Obilica novega snega in neomejeno število dovolilnic za odhode od doma, s strani naših soprog. Stare, sva namreč s Finto tega dne porabila. ;))

Tomaž Groboljšek - Finta, Rok Prelogar in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Na Triglav po zimski klasiki

Podrobnosti

13. 01. 2020,

Janč

Po uspešno izvedeni ferajnovski ponovoletni zabavi, katero smo imeli v petek zvečer na naši standardni lokaciji kmečkega turizma »Pri Blaj« in smo jo zaključili v soboto, v zgodnjih jutranjih urah, smo se okrog polnoči taistega dne nekateri že sestavili za odhod na Triglav, kateri se nam je ob teh idealnih razmerah in polni luni ponujal kar sam od sebe kot odlična, neprenaporna tura za odganjanje meglic iz glave.

Klasika z obvezno kavo na bencinskem servisu v Radovljici, pobiranje Uroša v Dovjem, nato pa v Krmo, od koder okrog pol tretje štartamo proti Kredarici. Skozi gozd do Prgarce ob pomoči čelnih svetilk, od tam naprej pa v soju lune po zmrznjenem snegu do Kredarice, kamor prispemo malo pred jutranjim svitom.

Na Kredarici je že živahno, kar nekaj njih je prespalo v »prijetno topli« koči in ščepec njih se je že odpravilo navzgor tako, da jih kot drobne lučke lahko opazujem kako se počasi vzpenjajo proti vrhu, ujeti lepoto sončnega vzhoda. Po krajšem oddihu se jim pridružimo tudi mi in prvi sončni žarki, kateri pokukajo iza oranžno rdečega horizonta, nas ujamejo ravno na poledenelih vesinah malega Triglava od koder se v njihovem objemu povzpnemo do vrha.

Aljažev stolp je lepo okiten z zamrznjenim snegom in kot tak, nam nudi prav zavidljivo kuliso za nekaj spominskih posnetkov, pogled na okolico spodaj, pa zadovoljstvo zgodnjega jutra, katerega je bilo vredno doživeti na ta način.

Vedoč, da se bo kmalu s Kredarice proti vrhu odpravilo še nekaj njega željnih, se podvizamo in odpravimo nazaj. Preventivno zaradi pričakovane gneče in nerodnih situacij ob medsebojnem srečevanju tistih "navzdol" s tistimi "navzgor". Navadno in po nepisanem pravilu se le ta dogajajo na najmanj primernih mestih, med katera vsekakor spada sam greben, kateri na svoji ozki gazi v snegu ne premore ne obvozov ne poštenih postajališč, na katerih bi se lahko varno opravila ta medsebojna srečanja. Jeklenice so v večini pod snegom tako, da so cepin in dereze edina varna opora, da na strmini ob lazenju enega preko drugega ne odfrčiš navzdol proti Planiki. In pa seveda strpnost. Le ta, pa je nekaterim še kako potrebna, saj v danih situacijah nevarno pozabljajo, da niso edini na svetu. Ampak tako pač je, vse to je potrebno vzeti v zakup ob vzponu na sam vrh in sestopu z njega.

Ob povratku, se tudi na sami Kredarici ne zadržujemo prav dolgo. Zgolj toliko, da v koči popijemo čaj in se malo okrepčamo z sendvičem, ali pa s klobaso, katero mi je tokrat, namesto njenega omamnega vonja, odkritosrčno ponujal Finta. Nak, ni mi bilo ravno do nje tisti trenutek, zato sem jo z zahvalo odklonil. A to seveda ne pomeni, da je drugič ne bom z veseljem sprejel.

Opremo na kup, nekaj nje nase, drugi del v nahrbtnik, nato pa ponovno še bolj navzdol po snežiščih, katere smo počasi grizli navzgor v nočnih urah. Tokrat gre veliko lažje in veliko hitreje. Pri Prgarci pomahamo soncu v slovo in skozi senco in zoprno poledenelo pot skozi gozd, se spustimo do parkirišča, kjer se ob Anžetovem kombiju dokončno poslovimo od gojzarjev, ter se v supergah, pol urice kasneje, lahkotnejših nog "odjavimo od hribov" pri Aljažu v Dovjem.


Tomaž Groboljšek - Finta, Niko Škrabanja, Anže Repina, Andrej Bašelj, Marko Kos - Čajček, Uroš Robič in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Na Možeh - Palec

Podrobnosti

05. 01. 2020,

Janč

Soboto, 4.1.2020, smo izkoristili za grebensko prečenje Na Možeh - Palec. Finta nas je za to turo že nekaj časa navijal in ker so sedanje razmere za zimsko plezanje odlične, smo se je tudi lotili.
Večji del grebena smo uspeli poplezavati po kopni skali, nekaj njega se pogrezali v sneg, manjši preostanek pa namenili mlatenju z ruševjem. Skratka, dolgčas nam ni bilo. Vreme je služilo, razgledi z grebena so bili navdihujoči in po šestih urah smo stali na vrhu Palca. Nekaj požirkov toplega čaja, spominska fotka, futranje fehtarskih kavk, dobro uro kasneje pa že zadovoljno sedimo v topli koči na Zelenici, od koder se šele v temi vrnemo na Ljubelj.

Ne glede na to, da samo grebensko prečenje ni zahtevno, je pa "dolgo k' pondelk", ga je bilo vredno opraviti. Še posebno v zimski sezoni, ko je vse skupaj bolj pestro kakor pa v poletni.

Tomaž Groboljšek - Finta, Niko Škrabanja, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Visoke Ture - Reitereck

Podrobnosti

03. 01. 2020,

Janč

Še vedno so odlične razmere za turne smuke v avstrijskih hribih in resnično bi bilo škoda ne iskoristiti jih, zato se s Finto v četrtek, 2.1.2020, navsezgodaj ponovno odpeljeva v Visoke Ture. Nekaj dni nazaj smo tod smučali na Stubecku in Faschaunerecku, sedaj sva se odločila še za Reitereck.

Ob osmi že pričneva izpred (trenutno zaprte) koče Kramerhutte v enakomernem tempu proti prostrani planini In der Faschaun, od koder se končno lepo vidi celotna načrtovana pot na željeni vrh. Razmere na trdi snežni podlagi so idealne, povsem nekaj drugega kakor pred dnevi in upava, da takšne ostanejo tudi ob povratku. Dokaj hitro preko planine, nato pa vzpon v okljukih na sedlo, katerega si olajšava s srenači.

Ker je vršni del Reiterecka precej spihan in se med pomrznjeno tanjšo plastjo snega pojavljajo skale se odločiva, da zadnji del vzpona opraviva peš. Slabe pol urice nama je potrebnih za skok na sam vrh, od koder se nama odprejo prečudoviti razgledi na okolico v sončnem dnevu brez oblačka. Tudi veter, kateri je sicer malce nadležen vse od sedla navzgor naju ne moti, da si nebi vzela nekaj časa za krajše užitkarjenje, a na koncu ga je le preveč in odpraviva se nazaj proti smučem, na katerih se odpeljeva navzdol.

Sprva previdni zavoji se kmalu spremenijo v eno samo smučarsko uživanje po pomrznjenem snegu na strmini, katera je idealna za smuko. Nikakršnih klož, nikakršnega neprijetnega prediranja podlage in občutek imava, kot da smučava v zgodnji pomladi ne pa v debeli zimi. Krajši postanek ob koči na planini iskoristiva za čaj, rogličke in domačo klobaso, katero Finta izkoplje iz nahrbtnika. Moram priznati, da je odlično dišala… Za njen okus pa je merodajen le Finta, kateri se je uspešno, od njenega začetka do bridkega zašpiljenega konca, boril z njo. ;)

Prav prijetno nama je bilo na planini, sedečima ob koči z zavedanjem, da sva že na povratku, saj se je ob tej pozni dopoldanski uri nabralo kar nekaj vrha željnih, kateri so mimo naju podrsavali navzgor. Ja, vsaj še dobra ura in pol jih čaka do vrha. Naju pa precej manj, do zasluženega piva na osončeni terasi Leonhardhutte.

In tako je tudi bilo. Tisto nekaj malega smučanja navzdol sva iskoristila za iskanje najprimernejših področij, na katerih sva lahkotno zavijala vse do uhojene poti in potem po njej odrsala še rahlo navzgor do parkirišča, kjer sva z turo zadovoljna zaključila.

Tomaž Groboljšek – Finta, Jani Vozel - Janč