Jalovčev ozebnik
- Podrobnosti
- 31. 12. 2019,
- Janč
Še v temi peš iz Planice po dolini, čeprav bi tudi s smučmi nekako šlo. A ker ne vidiva preveč dobro vseh kamnov na cesti, z njimi počakava vse do izhoda iz gozda, kjer si jih v pričetku prvih strmin le natakneva. Prehod čez plazovino, nato pa levo pod Šitami navzgor do pod ozebnika. Špura je in ni, kakor kje, zaradi nanosov svežega pršičastega snega, katerega z lahkoto s seboj nosijo prvi sunki vetra, kateri se bodo z višino še stopnjevali.
Pod balvanom snameva smuči, natakneva dereze in zagrizeva v ozebnik. Nekaj njih, kateri so bili pred nama se je ravno spustilo po njemu in tako ni več bojazni, da bi te kdorkoli v primeru zdrsa pometel s seboj. Počasi in preudarno stopava lepo navzgor, vse do roba, katerega še dodatno poudarja na debelo, od vetra nanešena opast sneg, od tam pa desno skoraj do pod stene vršnega dela Jalovca in spet malce v levo, na edini kolikor toliko raven predel, kjer naju končno obsije sonce. Pogled na gore je resnično fascinanten. Tako lepo zalitih in zasneženih vrhov Julijcev že dolgo nisem videl. Tudi Vid, kateri je pozimi prvič tu, je navdušen nad ambijentom in le veter, kateri ravno ne skopari z svojo prisotnostjo naju primora, da se pripraviva na čimprejšnjo vrnitev. Še požirek toplega čaja, priprava smuči in gremo.
Žal se prebrnem že pri drugem zavoju in ugotovim, da je zglajena površina le varljivost, katera te lahko drago stane. Snežna odeja je preveč kložasta, da bi bila smuka lahko lepotno tekmovanje v vjuganju in zgornji del ozebnika kratko malo bočno predrsava. Ni ravno najlepše a je najvarneje. Nekoliko nižje v ozebniku pa nekako gre, a postanejo noge po nekaj zavojih hudo "telečje" in postanek vsake toliko še kako godi. Želja, da bo še nižje sneg manj kložast se ne uresniči in primorana sva na dolgo in široko zavijati sem in tja v izogib padcem. Zgornji del snežne odeje je namreč ravno toliko trd, da naredi tisto dva - tri centimetre debelo, zoprno skorjico, katera ne zdrži teže telesa a je dovolj trdna, da ti pokvari celotno proceduro izpeljave zavoja in le tega izpelješ tako, kot ga izpeljejo "Kockasti" na Sljemenu. Z ritjo nazaj in špicami smuči navzgor. Obup!!!
In potem sva gonila ta "obup" vse do gozda. Skozi njega je bilo bolje a se je ponovno pojavil v koči, kjer sva želela popiti zasluženo pivo, pa se nama zaradi gneče v njej ni uspelo prebiti do šanka, zato sva ga hladila po poti nazaj v Planico, spokala kramo v avto in se odpeljala "poštempljat" k Aljažu v Dovje. Tam sva srečala še Joa, kateri je s Strmino užival v grapah Mojstrovke in z hribi za ta dan zadovoljno zaključila.
.................................................................................
In ker se ravno zaključuje tudi letošnje leto dovolite, da vam zaželim vsem zdravo, zadovoljno, varno in uspešnih alpinističnih tur polno leto 2020.
Srečno!
Vid Tilia in Jani Vozel - Janč
Visoke Ture - Stubeck in Faschaunereck
- Podrobnosti
- 31. 12. 2019,
- Janč
Že v zgodnjem dopoldnevu smo jo "odklonkali" na Stubeck in po dobrih dveh urah stali na njemu. Od tam smo se zazrli na sosednji Faschaunereck, katerega smo sicer nameravali napasti naslednji dan in hitro smo bili složni, da ga lahko pohrustamo še v istem dnevu, če se bomo le nekoliko podvizali. Tako si bomo prihranili stroške nočitve, saj se bomo še istega dne vrnili domov.
Zaradi kložaste snežne odeje malce nerodna smuka z vrha navzdol, čez pašnike in gozd do avtomobila, parkiranega pred Frido Korton Hütte. Basanje opreme vanj, nato pa ponovno še bolj navzdol v Gmünd in iz njega po sosednji dolini strmo navzgor do konca ceste, kjer pred Leonardhütte pustimo avto in se odpravimo še na pobočja Faschaurnecka, katera obljubljajo odlično smuko.
Množica predhodnikov pred nami, je urezala zavidljivo špuro in po njej lahko zložno napredujemo proti grebenu. Vendat pa z vsako nadaljno uro bolj občutimo, kako pada temperatura zraka in opazujemo, kako globoka postaja senca na obširnem pobočju hriba. Nak, do vrha ne bo šlo, prej bi nas ujel mrak in nikomur ni do tega, da bi se po temi prevračali po snegu. Dobrih 150 višincev pod vrhom obrnemo in se spustimo nazaj po (z)mešani snežni odeji. Zgoraj kložasto in štorasto na zavojih, spodaj pa pršič za vsaj nekaj užitka. Ampak koncu koncev, sta bila oba hriba z ponujeno smučarijo v redu. Tako Stubeck kot Faschaurnereck.
Za "piko na i" v dnevu pa pivo, v topli in gostoljubni koči Leonadhütte, pred dokončnim odhodom domov.
Tomaž Groboljšek - Finta, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč
Paklenica
- Podrobnosti
- 03. 11. 2019,
- Rok H
Kogel - Virensova smer
- Podrobnosti
- 28. 10. 2019,
- Janč
Vreme je za pozno sredino oktobra nenavadno toplo in greh bi bil ne izkoristiti ga za plezanje, dokler še drži. Ob sedmih pričneva, ob devetih sva pod steno. Naveza pred nama se odpravi v Zupanovo, midva v Virensovo, v kateri naju ni bilo že dolgo časa. Zaenkrat sama, pred nama nikogar, za nama pa se v taisto, kakor se malo kasneje izkaže, odpravita tudi Nika in Matevž iz AO Rašica. Ker Virens nudi kar nekaj variant malo levo, malo desno ni bojazni, da bi se drenjali v smeri vse do zadnjega raztežaja, katerega splezava pred njima medtem, ko se onadva na zadnjem štantu pred zaključno zajedo, katera se pne do izstopa iz smeri, veselo zabavata z »križci in krogci«.
Na vrhu v njuni družbi še malo polenariva na mehkih travicah, nato pa se čez Gamsov skret odpraviva nazaj v dolino. Lep dan, luštna plezarija, vse tako, kot si lahko samo zaželiš.
Niko Škrabanja in Jani Vozel - Janč
Pričetek alpinistične šole AOL 2019/20
- Podrobnosti
- 22. 10. 2019,
- Janč
Napoved, da bo vreme sicer "tako-tako" ni ravno držala, saj od tega "tako-tako" ni bilo praktično nič. Že na Ljubelju nas je pričakala nizka oblačnost z rosenjem in bolj kot smo rinili navzgor, gostejša je bila megla. Upanje, da jo bo veter kateri je veselo pihal le pregnal se ni uresničilo in na vstopu kjer se grebensko prečenje prične, smo zato raje obrnili. Bomo pa drugič, ko nam bo greben ponudil lepše razglede kakor pa bi bili današnji, ko ne vidiš dlje od desetih metrov in od ture kod takšne, upoštevajoč pri tem še varnost tečajnikov, nebi imeli prav veliko.
Čaj in "štrudl" v koči na Zelenici, potem do prvih skal, kjer se odločimo dan iskoristiti vsaj za praktične vaje. Zabijanje in izbijanje klinov, izdelava sidrišč, gibanje naveze, sidrišča za spust in spust po vrvi.
No ja, nekaj pa je le bilo in dan ni šel v nič.
Zadovoljni smo bili alpinisti, zadovoljni so bili tečajniki. Čeprav vsi skupaj nekoliko mokri in prepihani. A tako pač je.
Jernej in Tomaž Groboljšek, Niko Škrabanja, Jani Vozel - Janč
ter podmladek: Gašper Namestnik, Matej Vidic, Primož Črne in Vid Tilia
Slovenska smer v Steni
- Podrobnosti
- 14. 10. 2019,
- Janč
Med grebensko turo kjerkoli in recimo Slovensko v Steni, je prevladala slednja in zjutraj sva jo že veselo mahala mimo Aljaževega doma pod vstop v smer. Pričakovanja, da bo v njej že kdo pred nama (ali pa za nama) se niso uresničila in tako sva jo lahko v celoti imela sama zase. Potrebe po navezovanju ni bilo in v uživaškem poplezavanju sva jo vsak zase pohrustala v dobrih dveh urah. Seveda brez nepotrebnega ustavljanja in zavlačevanja. Le tam, pod Bučarjevo steno postojiva zgolj toliko, da zabeleživa najin mimohod v vpisno knjžico, katera je ta dan samevala v "ta plehnati skrinci". Potem pa ponovno veselo navzgor, kjer naju je na vrhu smeri pričakalo sonce in s tem razlog, za poležavanje na toplem.
Sestopila sva po poti čez Prag, se vmes nagledala kozorogov kateri se niso dali kaj dosti motiti zaradi najine bližine in ob treh popoldne že stresla hladno pivo na osončeni terasi Aljaževega doma. Jaz z desno, Finta pa z levo roko. Razlog je znan. Še vedno nekoliko razbolen komolec ;))
Tomaž Groboljšek - Finta in Jani Vozel - Janč
Dušanov steber
- Podrobnosti
- 28. 09. 2019,
- Janč
Z Vidom se v četrtek, pozno popoldne, odpeljeva v Logarsko dolino in od tam peš na Okrešelj, kjer naju v temi pričaka topla koča in v njej vedno nasmejan in prijazen Beli (Zoran Belko). Varianta večernega prihoda v kočo je v primeru, da ti to dopuščajo možnosti, meni vedno ljub izbor. Saj ne, da mi je zaradi hribov težko vstajati (živalsko) zgodaj, a malce dlje pospati v topli postelji, pa tudi ni za v nemar. In ker se z Belijem srečamo po daljšem času, je tudi tem za pogovor v izobilju tako, da se odpravimo spat šele malo pred polnočjo.
Petkovo jutro obeta lep dan in že pred sedmo uro jo zagrizeva v hrib ter kasneje skozi Turski žleb, sredi katerega je vstop v Dušanov steber v Mali Rinki. Praviloma bi moral biti Gregorinov steber, saj ga je Gregorinov Janez kot prvi preplezal že leta 1929. Gradišnikov Dušan in Ogrinov France, pa sta v avgustu leta 1937 smer kot prva ponovila. A nekako se je ta Dušan bolj usidral med plezalci in Janezu tako čast in slavo za prvenstveni vzpon pojejo le redki poznavalci in pa tisti, kateri do tega spoznanja pridemo ob podrobnejšem prebiranju opisa smeri.
Skratka, steber je Dušanov in vzpon po njemu bo ravno pravšnji za eno od Vidovih začetniških letnih smeri.
Jutranji hlad v spodnjem delu senčnega žleba kmalu prežene telovadba po stebru navzgor, za dodatek toplote pa poskrbi še sonček, kateri naju obsije že v tretjem rastežaju. In ker je na toploti prijetno, si jo dodatno naložim še z mlatenjem po "Jeseničanih", katere veselo zabijam na varovališčih, potem pa štafetno palico prepustim Vidu, kateri ponovno klofa po njih pri izbijanju. No ja, dva sva (mi je) pustila notri, saj se nikakor nista vdala. Naj bo..., bo pa vsaj "štant" dobro opremljen za tiste, kateri pridejo za nama. Saj je tudi meni ljubo, kadar so klini zabiti tam, kjer morajo biti. A tukaj žal niso bili, razen dveh, katere sem našel. Enega v prvem in enega v drugem raztežaju.
Ker je sama smer relativno kratka, se kmalu po izstopu iz nje lahko v miru predava lenarjenju na tratah pod vrhom Male Rinke. Nikakršne potrebe po naglici ni in tudi čas naju ne preganja. Vid skoči še na vrh Rinke, sam pa medtem pospravim opremo in s koščki kruha nahranim fehtarske kavke, katere me obletavajo. Po njegovem povratku, se počasi odkotaliva navzdol, skozi, vsaj zame, vedno tečen sestop po Turskem žlebu. Nekako mi ta žleb ni ravno simpatičen, s tistim meliščem iz drobnega zbitega peska, na katerem imam neprestan občutek, da korak ni ravno zanesljiv in da bom slej kot prej telebnil po tleh. Ampak tudi to mine in po slabi urici hoje, me v boljšo voljo spravi kava na Okrešlju. Še kratek klepet z Belijem ob njej, potem pa ponovno po poti navzdol, mimo Rinke in proti domu.
Na štajerskem koncu uživala: Vid Tilia in Jani Vozel - Janč