Škrbina pod Prestreljenikom

Snega je bilo vsaj do sobote, 26. januarja še malo, a vseeno dovolj, za letošnji prvi turni smuk v "domačih" hribih, zato smo se odločili, da jo nekam mahnemo. Končna odločitev o cilju je padla na zgodnji jutranji kavi v standardni postojanki - OMW Radovljica.
Sella Nevea, iz nje po mulatjeri na Prevalo in navzgor do škrbine pod Prestreljenikom. Napovedano lepo vreme in toplotna inverzija sta držala in iz začetnih -10 stopinj doma ter približka temu v Sella Nevei, je na cilju prilezelo na z soncem obsijanih -3.

Tiha bojazen, da bo snega vseeno premalo se k sreči ni uresničila, saj je tistih 70 do 80 cm bilo ravno dovolj, da je prekrilo manjše skale in luknje po trasi ter nam tako omogočilo, da smuči oz. kože niso dobile bojnih ran. Razen, če si ekspertno kakor jaz, pri obračanju navzgor, znal poiskati kakšen kamen in si z njim narediti spomin. Do Prevale smo jo grizli po dobro narejeni špuri, od tam do škrbine pa sem in tja po "speglanem" smučišču. Na vrhu pauza za čajček, nato pa juhuhu navzdol proti koči Gilberti. K sreči, naju je z Finto prijazen žičničar, za tistih 500 metrov vzpona iz luknje do koče spustil na sedežnico kar brez kart in nama tako ni bilo potrebno ponovno nameščati kož na smuči, da bi se prebila do nje. Franci (gams zasavski) pa se je vseeno zagrizel v breg in zadevo oddelal tako, kot se ji pritiče. No ja. Možakar je mlad, močan, navdušen in nabrušen... :))

Gilberti je precej nabit z obiskovalci a nam vseeno uspe najti prostor, da v miru popijemo zaslužen pirček pred spustom v dolino, po vzorno urejenem smučišču. Na dnu popokamo opremo ter se zadovoljni odpeljemo domov. Eni na klobase in posledično zvišan holesterol, drugi pa na klasiko vsakodneva, katera nas bo čakala preko tedna. Bilo je lepo, predvsem pa "fajn"!

Turirali: Tomaž Groboljšek - Finta, Franci Razpet in Jani Vozel - Janč




Grintovec in Špik

Medtem, ko nestrpno čakamo, da se zima okiti z obilnejšo belino in bomo lahko tako ali drugače napadli kakšno grapo ter da slapovi pomrznejo v kaj bolj kompaktnega od zgolj žlobudranja, nam ne preostane drugega kakor da sopihamo navkreber, nabijamo kondicijo in drajsamo z derezami malo po snegu in veliko več po skalah, saj je situacija zgoraj z snežno založenostjo "ne tič, ne miš", kot bi se reklo.

Tako sva z Nikom v nedeljo, 16. decembra zjutraj, skočila na Grintovec lovit dopoldansko sonce in še malo pokukat na Jezersko stran. Na vrhu sva srečala še Benjamina, kateri nama je potem nazaj grede delal prijetno družbo na poti v dolino, tja v Konec. Snega ni bilo kaj prida veliko a dovolj, da je za pot po Grintavčevi strehi potrebna popolna zimska oprema.

Dober teden kasneje, 26.12., sva se povzpela še na Špik. Po Kačjem grabnu gor in po snežiščih na vrh, potem pa nazaj, preko Lipnice in Gamsove špice v Krnico. V Julijcih je snega več, a vseeno ne toliko, da dereze nebi na poti navzdol na določenih mestih hrustale po skalah. Je pa zato bilo na povratku obilo sonca in uživanja ob pogledih na okoliške vrhove.
Dolga in lepa tura nama je tako zapečatila dobre občutke ob zaključku sezone in napovedala podobne ob prihodu druge, nove, v letu 2019.
Naj vam bo vsem uspešna in varna tako kot leto, v katerem se bo odvijala. Srečno!

V decembrskih turah uživala Niko Škrabanja in Jani Vozel - Janč

Triglav

Vremenska napoved za petek, 7. decembra, je bila obetajoča. Tudi za gorski svet Julijcev, kjer naj bi se zgodaj dopoldne delno zjasnilo, dolina pa bi še naprej obdržala svojo standardno megleno kapo nad seboj. Zato ni bilo razloga, da ob 6. uri zjutraj z Vidom nebi krenila iz Krme na Triglav.

S parkirišča pri garažah, do koder se brez problema pripelješ in vse do polovice poti po gozdu je bilo kopno, kasneje pa se je pričel sneg, katerega je bilo na Kredarici okoli 30 cm. Napihane zaplate po kotanjah seveda ne štejejo... Do Kredarice je grizenje v hrib (4. ure) minilo brez posebnosti, le čez Kalvarijo si je bilo pametneje nadeti dereze, katere pa so bile tako ali tako sestaven del opreme pri samem vzponu.

Pot preko malega Triglava na vrh očaka je deloma še prehodna s pomočjo uporabe jeklenic, večji del, pa jih je že zasutih pod snegom tako, da je bilo na nekaterih mestih potrebno popikati in se na ta način po snežnih flankah potegniti do vrha, na katerem sva si poziranje pred Aljaževim stolpom delila s parom iz AO Kranj. Za nagrado naju je razveseljevalo sonce in po malem nadlegoval veter a je vseeno prva decemberska tura ispadla tako, kot si jo lahko le želiš. Predvsem zame, saj sem lahko ob stolpu, po tradiciji in nepisanem pravilu "krstno nažgal" Vida, kateremu je bil ta vzpon na Triglav prvi v življenju in ga je na moje veselje in odkotaljen se mi kamen s srca, oddelal tako, kot je bilo potrebno. Poleg vsega, pa še navala istomislečih ni bilo veliko in vseh osem, kateri smo se motovilili po hribu in nato posedeli v "topli" jedilnici ne Kredarici, sta meteorologa pred našim odhodom nazaj v dolino, z lahkoto prijazno postregla s kavo in čajem.

Skromno mnenje za nestrpne: Za turno smuko situacija še ni prava, saj bi se dalo vjugati le do Zgornje Krme (Prgarce), pa še do tja bi se moral ispod Kalvarije do nje goljufati med ruševjem.

V lepi turi in dnevu uživala: Vid Tilia in Jani Vozel - Janč

Paklenica v novembru

Paklenica

Po slabem mesecu dni se z Rikom ponovno vračava v Paklenico, kjer naju je takrat drugi dan plezarije domov pregnal dež. Tokrat se nama je pridružil še Niko.

Petkov jutranji odhod od doma in vožnja vse do izhoda iz tunela Sv. Rok mineva v oblačnem in meglenem dopoldnevu in nič kaj ne kaže, da se bodo uresničile napovedi meteorologov po sončnem dnevu ob jadranski obali. Zmota pa taka! Takoj po izhodu iz tunela nas pričaka sonce in za kar nekaj stopinj toplejše vreme tako, da nam usta raztegne v širok nasmeh. Postanek ob avtocesti s pogledom na Tulove grede, kava iz termoske, nato pa direktno v kanjon.

Obisk s strani željnih plezarije je začuda majhen, le nekaj navez, vsaj po avtomobilih na parkirišču sodeč. Odločimo se za Nosoroga (4b), predvsem zaradi mojega teženja po tej smeri in sonca, kateri sije ravno po njej. Ni nam žal. V tem delu (Kukovi ispod vlake) smo popolnoma sami, ne v smeri, ne daleč ob njej ni nikogar in občutek je podoben tistemu iz 80 - ih let, ko je bila Pakla veliko manj obiskana kakor danes. Lepa smer in uživanje v njej tudi za navezo treh, kakor je bilo v našem primeru. Pa še dolgočasno ni bilo na štantih. Škoda le, da nam je zaradi prekratkega dneva zmanjkalo časa še za kakšno smer, zato njegov preostanek do mraka iskoristimo za frikanje. Prespimo v apartmaju, kjer se napokamo z odlično joto, katero je že doma pripravil Riko. Kratek sprehod do morja, pirček v najbližjem lokalu in na nina-­nana, saj je plan, da zjutraj pričnemo čimprej zaradi napovedi, da bo okrog 13. ure pričelo deževati.
Odločimo se za Severno rebro (4b) in ponovno (dobesedno) kot naveza soliramo v Velikem Čuku. Nikjer nikogar. Po dobrih dveh urah lepe plezarije pred zadnjim rastežajem (v sicer oblačnem in na momente vetrovnem vremenu) nas vsekakor prezgodaj prične motiti dež, na istopu iz smeri, pa smo že pošteno oprani. Tečen sestop po grušču in spolzkih skalah se vleče kot kurja čreva in na poti v kanjonu dokončno spoznamo, da zaradi dežja, napovedanega tudi za naslednje dni, z nadaljevanjem plezarije ne bo nič. Celjski steber, katerega smo planirali, bo torej počakal na naslednjo priložnost. Mokri kot cucki, se zapeljemo do apartmana, skuhamo kosilo, spakiramo imetje in se po meglenem in mokrem vremenu odtrockamo domov. Kot vedno je bilo super a ponovno skrajšano zaradi slabega vremena, saj nam je bil namen ostati do nedelje. Je bilo pa vsekakor vredno.

Plezali, predvsem pa obilno jedli: Riko Bučar, Niko Škrabanja in Jani Vozel - Janč

Skupna tura na Primorsko

Za vikend smo bili v okviru skupne ture na Primorskem. V soboto se nas je sest podalo v juzno steno Novega vrha, kjer smo bolj ali manj v treh navezah splezali Melitino smer in Varianto Cufer-Fon. 
Zvecer so nekateri odsli domov, sterje pa smo spoznavali nocno zivljenje Tmincev. V postle smo bolj ali manj popadal okol enajstih in sploh nismo spil se enga pred spanjem. 
No v nedeljo se je clanstvo ponovno pomnozilo in tako se nas je sedem podalo v Skrbinsko plosco. Super novi kraji in super plezarija. Plezali smo Izpolnjeno zeljo, Beli biser, Neimenovano, Grapo in Levi ovinek. Za konec smo se nagradili se z razglednim Highly recommended hribom Vrh nad Skrbino. Turo smo uspesno zakljucili v Tolminu in nasmejani odsli domov. Lp 

Beljaska igla

Danes sva s Finto plezala v Beljaski igli nad koco Corsi. Lep dan in novi kraji so poskrbeli da je bila tura 1a. Plezala sva juzni raz, ki postreze s tezavami tja do V-. Sestopila sva z abzajlom, saj so sidrisca res lepo opremljena. Turo sva zakljucila pri Aljazu in se odjavila kot se spodobi. Lp 


Dolga nemška petič

Vzpon po Dolgi nemški smeri najbolje opišejo besede našega himalajca Toneta Škarje, ki pravi: »Lepote in mogočnosti severne stene slovenske svete gore verjetno ni nikjer drugje mogoče tako močno doživeti kot iz Dolge nemške smeri«.