- Podrobnosti
-
11. 07. 2023,
-
Vid Tilia
Prvi teden julija smo bili člani AO Litija povabljeni, da se pridružimo članom AO Železničar v Dolomitih. Vid in Črt sta odšla že v soboto, jaz pa se nisem mogel odreči slastnemu nedeljskemu kosilu. Tako je bil plan, da se z Joem pridruživa v ponedeljek. No, na koncu je klic Vida in pregled vremenske napovedi prestavil najin odhod na sredo popoldan. Ker sva imela na voljo le tri dni, sva si naredila individualni plan s spanjem na prelazih. Prvi dan sva namenila vplezavanju v Cinque Torri, saj oba kot mizarja nimava veliko časa za popoldansko frikanje. Kljub muhastemu vremenu s skoraj stalnim rosenjem sva vztrajala cel dan in preplezala štiri smeri, mokro skalo in prezeble prste pa vzela kot dober trening. Po pregledu vremenske napovedi sva se odločila, da lep petek izkoristiva za Daretov predlog smeri Dimai-Eötvös v Tofani di Rozes. Zaradi lepote smeri in ambienta v njej ji bom namenil nekaj več besed. Sama ocena smeri ni visoka, saj nikjer ne presega IV stopnje, ker pa skoraj ni opremljena je to pravi alpinistični cilj. Na srečo sama skala ponuja neskončno ušes, rogljev in pok za frende, da je napredovanje hitro. Začetni raztežaji so samo uživanje med iskanjem prehodov v lažjem svetu. Pogled navzgor proti amfiteatru pa je en sam velik VAU! Navpične neprehodne (vsaj za naju) stene kamorkoli pogledaš. Izgleda je bila zima radodarna s snegom, saj ga je v velikem amfiteatru še kar nekaj ampak na srečo ni bil pomrzjen, zato prečenje ni bil problem. Po prečenju v mali amfiteater pa se je začel nabirati cmok v grlu. Kamorkoli pogledaš samo pokončne stene brez izrazitega lažjega prehoda. Ko pa najdeš pravo prečko in kamin se odvali kot skala od srca. Po lažjem poplezavanju pa sledi še po oceni najtežji del smeri, le da midva nisva opazila razlike v težavnosti. Sama prečka s pokončno 500-metrsko steno pod nogami pa je bila v užitek. Čast prvega je pripadla Jou, ki je v njej našel večino klinov v smeri in vpisno knjigo. Glede na izpostavljenost bi rekel, da bo strašljiva ampak je tako kot že v celotni smeri bilo ogromno dobrih stopov in prijemov, zato je bil strah odveč. Sledil je še zadnji kamin s plazenjem pod zagozdeno skalo in na vrhu smeri vesel stisk rok. Po tako lepi smeri je sledil še mukotrpen dostop po šodru na vrh in sestop do avta. Cela tura nama je vzela cel dan, težke noge naslednje jutro pa še kakšno smer. Tako je padla odločitev za dopoldanski odhod proti domu. Zadovoljstvo ob preplezanem pa je bilo precejšnje. Moj prvi obisk Dolomitov je tako izpolnil pričakovanja in jih celo presegel.
Plezala: Anže Repina in Jože Vozelj-Joe
Nimate pravice komentiranja
