JV greben Grintovca

24. 01. 2022, 
Janč
Po dobri stari navadi, nama niso bile potrebne kolobocije za dogovor glede ture, kam in kdaj. Finta pokliče, jaz sem takoj za in naslednji dan (petek, 21.1.2022) že tiščiva proti Kamniški Bistrici, začuda po kopni cesti povsem v Konec. Jutro, mrzlo kot ps', naju primora, da hitreje stopiva v hrib proti Kokrškemu sedlu z namenom, da se preko JV grebena povzpneva na Grintovec.

Pri izhodu iz gozda si nadaneva dereze, nato pa naravnost navzgor, ob steni, prigrizeva na sedlo. Malo toplega čaja, in ponovno zarineva v smeri grebena. Idealno. Sneg je zbit, trd, mestoma leden in dereze ter cepina dobro grabita v njem. Malo naju matra ideja, da bi se na vrh povzpela po Grapi čez jame, a se nekoliko kasneje le odločiva, da se bova držala grebena.

Kopnih delov je zanemarljivo malo in zalite strmine nama omogočajo hitro napredovanje. Kratka pavza, na v snegu izkopani polici me "osreči" z izgubo noža, kateri se nekako izmuzne iz kape nahrbtnika in oddrsi navzdol proti podom. Jbm...škoda ga je. Dolgo je že bil moj spremljevalec in dvomim, da bi ga našel, če bi ga v poletnih mesecih morebiti iskal. Bomo videli.
Finta vztrajno grize naprej, jaz "pik - pik" užitkarim za njim, z vsake toliko, pogledom nekam globoko navzdol, na obe strani grebena. Izstop iz smeri je brez opasti, eleganten in trd, naju brez težav spusti na streho Grintovca, od koder imava še slabih 30 višincev do njegovega vrha.

Razgledi so lepi, a tistih -15 stopinj pod ničlo, dela ledene sveče na soplezalčevih brkih in bradi in veter naju naganja, da že po nekaj spominskih fotografijah zapustiva vrh. Škrip - škrip, čim hitreje navzdol, čeprav slutiva, da tudi nižje ne bo topleje. A prepričana sva, da bo vsaj vetra manj. Do sedla je s pospešenostjo nekako šlo, potem pa je mene začel matrati noht na palcu desne noge, kateri je vstrajno, ob vsakem koraku, nabijal v kapico gojzarja ob zoprnem sestopu. Togost čevlja z derezami ne nudi nikakršne mehkobe, zamrznjena snežna podlaga ne popušča in ne dovoljuje, da bi se sneg vsaj nekoliko ugreznil pod peto, ter tako ublažil pritisk in bolečino v čevlju. Kolnem kot Madžar a nič ne pomaga. Na koncu ugotovim, da se bom tudi v letošnji sezoni poslovil od nohta, kateri mi je zaradi identične situacije, ponovno uspel zrasti preko lanskega poletja.

V gozdu, kjer snameva dereze, pa baletni spektakel, saj po zmrznjenem kamenju na poti močno drsi in brez opore na smučarskih palicah, bi tenko piskala. A vseeno je le bilo nekaj lepih piruet in zavidljivih trojnih akslov in mojih brcanj z bolečim prstom v kamenje, da sem videl tisoč zvezd sredi belega dne, dokler nisva pridrsala do parkirišča, nabasala opremo v avto in se premražena a zadovoljna odpeljala domov. 

Tomaž Groboljšek - Finta, Jani Vozel - Janč