Mal smo plezal, mal pa plohe zlagal

26. 08. 2020, 
Janč
Pretekli vikend so nekateri naši uživali v Dolomitih, nekaj pa nas je ropotalo po ostenjih nad Okrešljem. Prvi bodo svoje vtise verjetno še opisali, sam pa bom na hitro obnovil doživetja, katera so nam popestrila preteklo soboto in nedeljo.

Po dobri stari navadi smo zopet zgodaj odrinili od doma tako, da smo bili že malo po osmi pod steno Male Rinke. V Igličevi opazimo navezi nekoliko višje od vstopa, a to Nika in Anžeta ne moti, da nebi vstopila vanjo, medtem ko se z Gašperjem, v izogib pretirani gneči v smeri, raje odločiva za Vzhodno. Ampak tudi tu ni kaj bolje. Lepo vreme in stare dobre klasike namreč rade privabljajo.

Mladca pred nama, nama odstopita vrstni red in tako se zapodiva za navezo treh Rašičank, katere so že dva raztežaja spredaj. Nekoliko kasneje, ko jih ujameva, ne čutiva več razloga, še manj pa interesa po prehitevanju. Pogledi nanje so zali, njihova plezarija pa tudi poteka tekoče in se nikjer ne zatika. In za nameček lahko tu in tam, še čebljamo na štantih vse do racepa smeri, kjer one zavijejo po originalnem izstopu skozi grapo, midva pa levo po izpostavljenih platah vse do vrha, kjer se raztegneva ne mehkih tratah in loviva sonce, kolikor ga je še. Preko Kamniškega sedla se namreč že spuščajo megla in oblaki, kateri napovedujejo poslabšanje. 

Po telefonu pokličeva Nika in Anžeta, ta pa javita, da se je pri njih v smeri, zaradi gneče navez nad njima, nekoliko zataknilo in da ju iz smeri ne bo še uro ali več, zato se počasi odpraviva nazaj proti Okrešlju. Med sestopom Gašperju še kažem smeri, katere se pričenjajo v Turskem žlebu potem pa se vsak zase molče prepustiva tečnemu sestopu po šodrasti podlagi vse do lesene bajtice, katera začasno zamenjuje pogorel Frischaufov dom na Okrešlju. Zasluženo pivo in s časom klepet in druženje navez, katere smo plezale v Rinkah in Turski gori. Pa tudi Niko in Anže se končno pritrkljata nazaj in čas je, da skupno udarimo po hrani, katero smo prinesli s seboj.

Niko se po kratkem prepričevanju odloči, da bo z nami prenočil na Okrešlju, četudi je nedeljska plezarija odvisna od razvoja vremena, saj je počasi že pričelo rositi. Vmes nas gostoljubni Beli (Zoran Belko) še poprosi, če lahko razložimo plohe, katere z žičnico neumorno vozijo do gradbišča za novo nastajajočo kočo in kanček dodatne rekreacije in prostovoljna pomoč pri gradnji (četudi še tako skromna) je še kako dobrodošla.

Večer je imel svojo moč, družba je bila prijetna, spominjala me je na stare čase, ko smo se v kočah po plezariji znali dodobra nasmejati in poveseliti, zato smo "v rjuhe" popadali šele proti drugi uri zjutraj. Nekaj ur spanca, nato pa pokonci v čemerno jutro, v katerem so oblaki viseli nad nami in napovedovali da bo iz njih kaj padlo, ali pa tudi ne. Pretirane želje po plezanju zaradi teh spoznanj ni bilo, da bi nas močilo kje v steni ali pri sestopu nam ni dišalo, zato smo raje uživali ob kavi in jajcih z ocvirkih, katere nam je spekel Gašper. Zajtrk na hlodih ob zimski "sobi", še malo premetavanja plohov kateri so z svežo pošiljko prispeli do tod, potem pa počasi navzdol. Počasi midva z Nikom, Gašper in Anže pa precej hitreje, zato sta bila za nagrado deležna natovarjanja dodatnih plohov na žičnico spodaj, nad parkiriščem. Da jih bomo, smo že zgoraj obljubili Celjanom, kateri so se počasi pričeli zbirati na gradbišču in pripravljati teren za sredino akcijo, ko bodo ob pomoči helikopterjev pričeli dostavljati še preostali potreben material za gradnjo nove koče.

Na parkirišču po pričakovanju gneča. Eni samo do slapa Rinka, eni do Orlovega gnezda, preostali pa celo do Okrešlja. Tistih za kam višje in dlje ni bilo opaziti. Verjetno je temu botrovalo vreme. Za nas pa najbolje, da pobegnemo proti domu. V Lučah še postanek, kava in potegnitev črte pod dogodki, kateri so nas spravljali v dobro voljo. Fino je bilo!

Niko Škrabanja, Anže Repina, Gašper Namestnik in Jani Vozel - Janč