Na snegu in v skali

Kölnbreinspitze

Čeprav je za pobočja pod Rinkami in Skuto, po katerih sva nedolgo nazaj robantila s Francem kazalo, da bodo zadnja turna smučarija v letošnji sezoni je vseeno primat tega naslova prevzel spust z Kölnbreinspitz - a, na katerega smo se odpravili v petek, 12. junija. Terminsko dokaj pozno, upoštevajoč, da je smuka tod najboljša v maju, takoj po tem, ko odprejo cesto do tod zgoraj. A ker Avstrija zaradi Koronavirusa dolgo ni odpirala svojih meja, smo bili primorani nestrpno čakati dan, ko se bo to zgodilo, potem pa na hitro podelati, kar je nižjega še na razpolago. In kaj je bolj primernega za krajšo zaključno enodnevno turo, kot klasika turnih smukov nad dolino Maltatal, katera z jezerom na njenem koncu, nudi idilično kuliso tukajšnje pokrajine.

Snega je bilo k sreči še dovolj, da smo nanj lahko stopili že kmalu po pristopu s parkirišča pred kočo Kölnbreinstüberl in nam tako ni bilo potrebno čmokodrati po mokrih travah in blatu med potočki odmrznjenega snega, kateri si tu in tam že utirajo svojo pot. Dež preteklega dne in mrzla noč sta na snežni podlagi naredila svoje, seveda nam v prid. Dobro utrjena in pomrznjena nas je spremljala vse do vrha oz. sedla s križem, od koder smo se v sončnem dopoldnevu nameravali spustiti nazaj v dolino. Pred tem, pa smo posedali na od sonca ogretih kamnih, kateri so že moleli izpod snega ter umirjeno in preudarno čakali, da snežna podlaga nekoliko odmrzne in nam s tem naredi smučarijo bolj uživaško.

Čas smo si krajšali tudi s premlevanjem dejstva, da smo tega dne na hribu v večini samo Slovenci. Vsaj po govoricah sodeč naj bi bilo tako. Za popestritev čakanja, pa je poskrbel še lokalni “Hanzi”, v do kolen spodvihanih kavbojkah, kateri je do tod prisopihal v klasičnih alpskih pancarjih in s smučmi še vedno varno shranjenimi v transportni vreči, katero je prenašal na rami. Ni kaj, sodeč po videnem “cvetke” po gorah, niso samo pri nas ;))

Nazaj grede, so nam bili klanci kot je v navadi ponovno prekratki in posledično je bilo tudi zavojev premalo. In če bi imeli voljo, pa je nismo, bi zadevo ponovili še enkrat. Vsaj v zgornjem, “popeglanem” delu. Tako pa smo raje oprali smuči in čevlje v potoku ob parkirišču in odšli v kočo, na kaj drugega, kot pivo. Zaključek sezone kot se spodobi, za sončen dan in usklajeno ekipo.

Tomaž Groboljšek - Finta, Peter Zupančič, Vid Tilia in Jani Vozel – Janč



---------------------------------------------------------------------------------------------

Brana, Spodnji steber IV/III, 300m

Za nedeljo, 14. junija, so bile napovedane nevihte, a v Kamniških šele popoldne. Do takrat, pa naj bi že bili iz stene in nas tako vlaga in kapljanje nebi več motile. Sliši se dobro a v realnosti je lahko tudi malce drugače.

Sobotni medsebojni telefonski klici in usklajevanje kdo gre in kdo ne. Več je takšnih kateri so za ne, ravno iz razloga spremenljivega vremena, a na koncu se nas le sestavi zanesljivih pet. Z Nikom bova medse vzela Gašperja, kateremu bo to kot tečajniku prvi vzpon v skali, Joe in Anže, pa naj tvorita »tišlarsko« navezo, če sta že oba iz iste branže.

Že doma se odločimo, da bomo plezali spodnji steber Brane in tako ni na poti do vstopa nikakršnega dvoma ali sprememb glede izbrane smeri. Joe in Anže zagrizeta naprej, nekaj kasneje za njima še mi. Po kratki debati v stilu: Ti? Jaz? Ti – jaz..., se Niko strinja, da prevzamem vodstvo naveze in z užitkom poplezam tistih nekaj prvih raztežajev po dobri skali vedoč, da mu je sedaj najverjetneje kar malo žal, da ni spredaj. Bo pa naslednjič. Saj se nama kaj takšnega ne dogaja prvič in sva tega že vajena. »Ankat adn, ankat adn«...

Gašperju gre dobro, Niko za njim bdi, da je vse narejeno kot je potrebno, sam pa vlečem štrike na štantih in pogledujem v nebo, katero se je na hitro pooblačilo. Iz Planjave tu in tam zaslišimo kakšen »Varujem!« to pa je tudi vse, kar poleg nas moti spokojnost dneva pred dežjem. Danes nas tod ne pleza veliko, še manj jih je, ki bi hodili spodaj.

Prve kaplje mi prično potrkavati po čeladi, nekaj njih se mi razlije po rokah. Sedaj pa bo. A ni. Še malo je zdržalo, še kakšnih 15 minut, potem pa je! In to ravno na delu, kjer se pričnenjajo travnate zaplate med skalovjem. Sprva pridušeno grmenje, nato strela, katera je užgala tja nekam na drugo stran, verjetno v Mrzlo goro, potem nekaj dežnih kapelj, pa sodra in še več, veliko več dežnih kapelj. Niko in Gašper se preobujeta v čevlje, sam pa v plezalnikih »kot po jajcih« čimprej oddrsam še tista dva, sicer lahka, a zaradi tu in tam prisotnih mokrih trav zoprna raztežaja do konca smeri in roba, od koder ju povarujem do izstopa. K sreči takrat preneha deževati in tudi oblaki okoli nas se razkadijo, zato v boljši vidljivosti uberemo najkrajšo pot z grebena do koče, kjer nas že kar nekaj časa čakata Joe in Anže.

Toliko časa še imamo, da se odžejamo in pospravimo opremo, potem pa čim hitreje navzdol. Druga porcija dežja namreč visi nad nami kot smrkelj, kateremu se uspe iscurljati na nas ravno, ko prispemo v Kamniško Bistrico. A takrat smo že v avtu, na suhem in na poti domov.

Jože Vozelj - Joe, Anže Repina, Niko Škrabanja, Gašper Namestnik in Jani Vozel - Janč

Nimate pravice komentiranja