Begunjska Vrtača - Lenuhova in Zahodna grapa
- Podrobnosti
- 13. 03. 2020,
- Janč
Skratka razlogov za ne, je bilo več kot razlogov za da, a vseeno, če se nisem želel usmraditi doma, sem jo moral odcvirnati nekam navzgor. Da bi si privoščil “telečje nogice” po odjuženem snegu na kakšni domači smučariji me ni preveč vleklo, bolj mi je dišalo stisniti še kakšno grapo, dokler so možnosti. Z idejo sem pridobil Tomaža, Vidu, kot tečajniku našega AO, pa ob začasni preventivni zaprtosti fakultete ni preostalo drugega, kakor da se nama pridruži in si s tem nabija kilometrino iskušenj. Napovedane razmere, razen lepega in sončnega vremena, so bile bolj tako-tako, a v izogib cincanju je najbolje, da gremo pod steno in se tam prepričamo ali bi šlo. Če ne, pa bo dostop le krajša kondicijska tura.
Odhod od doma ob četrti uri zjutraj in direktno čez Ljubelj, tja pod Begunjsko Vrtačo. Pričakovanje, da se je sneg po Lenuhovi grapi že splazil se je izpolnilo, a skalni skok na vstopu v smer vseeno ni bil pretirano zalit. Malce praskanja po skali, nato pa zadeva višje v grapi le steče. Ni ravno idealno, saj tudi drugod na skokih ni povsem zalito, še manj pa pomrznjeno, a z višino nekako gre, saj je tudi snega več. Večji problem je, da se že pošteno udira vanj in gre vse skupaj veliko bolj počasi, kakor pa užitkarsko pikanje po zamrznjenem snegu. Ampak tudi to, je sestavni del našega posla. Pogled nazaj, po narejenih stopinjah pa da vedeti, da trud ni zaman. Naslednji, kateri se bodo zapodili v grapo, bodo tako imeli po njej že lepo narejene stopnice. Škoda le, da nimamo tako na “izvolite” poštapnane grape že mi in še večja škoda je, da za naš trud ne bo "hvala" - v obliki piva, katerega bi si zaslužili. ;)
Čeprav nas na izstopu pričaka sonce ni časa, da bi se predolgo obirali tod. Postaja vse topleje in podvizamo se še malo višje po grebenu, nato pa kukamo preko roba in opasti ter iščemo najprimernejši vstop v Zahodno grapo, po kateri bomo sestopili. Ta “rikverc”, je sprva malo bolj strm, a nekoliko nižje strmina kar popusti in tako bojazni, da bi se ti pod nogami splazilo ali da bi zdrsnil načeloma ni več. Pa tudi kako bi, saj se nam je ponekod vdiralo do jajc. Lovljenje plaznic z nekoliko bolj zbitim snegom v njih, je zadevo sicer nekoliko omililo, a se je kasneje, pri prehodu preko Šentlantca ponovila. Dozdevalo se mi je, da pihanje in sopenje ob “vrtanju jam” traja v nedogled. Nak, preveč je toplo, sneg je preveč odjužen in zadeva je vse prej, kot lahkotno prečenje zasneženega melišča. Pa še noge me zaradi tega že pomalem bolijo in hudičevo sem žejen...
K sreči, predvsem pa po planu, pa smo mi ob enajsti uri s turo že zaključili. In krajši “Grande finale z obvezno hidracijo”, na osončeni terasi pred kočo, je bil tako le še prepotrebna pika na i. Prav prijetno je bilo posedeti in pogled usmeriti tja v Begunjsko Vrtačo, v kateri smo uspešno iskoristili jutro in del dopoldneva.
Tomaž Groboljšek - Finta, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč