Na Triglav po zimski klasiki
- Podrobnosti
- 13. 01. 2020,
- Janč
Klasika z obvezno kavo na bencinskem servisu v Radovljici, pobiranje Uroša v Dovjem, nato pa v Krmo, od koder okrog pol tretje štartamo proti Kredarici. Skozi gozd do Prgarce ob pomoči čelnih svetilk, od tam naprej pa v soju lune po zmrznjenem snegu do Kredarice, kamor prispemo malo pred jutranjim svitom.
Na Kredarici je že živahno, kar nekaj njih je prespalo v »prijetno topli« koči in ščepec njih se je že odpravilo navzgor tako, da jih kot drobne lučke lahko opazujem kako se počasi vzpenjajo proti vrhu, ujeti lepoto sončnega vzhoda. Po krajšem oddihu se jim pridružimo tudi mi in prvi sončni žarki, kateri pokukajo iza oranžno rdečega horizonta, nas ujamejo ravno na poledenelih vesinah malega Triglava od koder se v njihovem objemu povzpnemo do vrha.
Aljažev stolp je lepo okiten z zamrznjenim snegom in kot tak, nam nudi prav zavidljivo kuliso za nekaj spominskih posnetkov, pogled na okolico spodaj, pa zadovoljstvo zgodnjega jutra, katerega je bilo vredno doživeti na ta način.
Vedoč, da se bo kmalu s Kredarice proti vrhu odpravilo še nekaj njega željnih, se podvizamo in odpravimo nazaj. Preventivno zaradi pričakovane gneče in nerodnih situacij ob medsebojnem srečevanju tistih "navzdol" s tistimi "navzgor". Navadno in po nepisanem pravilu se le ta dogajajo na najmanj primernih mestih, med katera vsekakor spada sam greben, kateri na svoji ozki gazi v snegu ne premore ne obvozov ne poštenih postajališč, na katerih bi se lahko varno opravila ta medsebojna srečanja. Jeklenice so v večini pod snegom tako, da so cepin in dereze edina varna opora, da na strmini ob lazenju enega preko drugega ne odfrčiš navzdol proti Planiki. In pa seveda strpnost. Le ta, pa je nekaterim še kako potrebna, saj v danih situacijah nevarno pozabljajo, da niso edini na svetu. Ampak tako pač je, vse to je potrebno vzeti v zakup ob vzponu na sam vrh in sestopu z njega.
Ob povratku, se tudi na sami Kredarici ne zadržujemo prav dolgo. Zgolj toliko, da v koči popijemo čaj in se malo okrepčamo z sendvičem, ali pa s klobaso, katero mi je tokrat, namesto njenega omamnega vonja, odkritosrčno ponujal Finta. Nak, ni mi bilo ravno do nje tisti trenutek, zato sem jo z zahvalo odklonil. A to seveda ne pomeni, da je drugič ne bom z veseljem sprejel.
Opremo na kup, nekaj nje nase, drugi del v nahrbtnik, nato pa ponovno še bolj navzdol po snežiščih, katere smo počasi grizli navzgor v nočnih urah. Tokrat gre veliko lažje in veliko hitreje. Pri Prgarci pomahamo soncu v slovo in skozi senco in zoprno poledenelo pot skozi gozd, se spustimo do parkirišča, kjer se ob Anžetovem kombiju dokončno poslovimo od gojzarjev, ter se v supergah, pol urice kasneje, lahkotnejših nog "odjavimo od hribov" pri Aljažu v Dovjem.
Tomaž Groboljšek - Finta, Niko Škrabanja, Anže Repina, Andrej Bašelj, Marko Kos - Čajček, Uroš Robič in Jani Vozel - Janč