Visoke Ture - Reitereck

03. 01. 2020, 
Janč
Še vedno so odlične razmere za turne smuke v avstrijskih hribih in resnično bi bilo škoda ne iskoristiti jih, zato se s Finto v četrtek, 2.1.2020, navsezgodaj ponovno odpeljeva v Visoke Ture. Nekaj dni nazaj smo tod smučali na Stubecku in Faschaunerecku, sedaj sva se odločila še za Reitereck.

Ob osmi že pričneva izpred (trenutno zaprte) koče Kramerhutte v enakomernem tempu proti prostrani planini In der Faschaun, od koder se končno lepo vidi celotna načrtovana pot na željeni vrh. Razmere na trdi snežni podlagi so idealne, povsem nekaj drugega kakor pred dnevi in upava, da takšne ostanejo tudi ob povratku. Dokaj hitro preko planine, nato pa vzpon v okljukih na sedlo, katerega si olajšava s srenači.

Ker je vršni del Reiterecka precej spihan in se med pomrznjeno tanjšo plastjo snega pojavljajo skale se odločiva, da zadnji del vzpona opraviva peš. Slabe pol urice nama je potrebnih za skok na sam vrh, od koder se nama odprejo prečudoviti razgledi na okolico v sončnem dnevu brez oblačka. Tudi veter, kateri je sicer malce nadležen vse od sedla navzgor naju ne moti, da si nebi vzela nekaj časa za krajše užitkarjenje, a na koncu ga je le preveč in odpraviva se nazaj proti smučem, na katerih se odpeljeva navzdol.

Sprva previdni zavoji se kmalu spremenijo v eno samo smučarsko uživanje po pomrznjenem snegu na strmini, katera je idealna za smuko. Nikakršnih klož, nikakršnega neprijetnega prediranja podlage in občutek imava, kot da smučava v zgodnji pomladi ne pa v debeli zimi. Krajši postanek ob koči na planini iskoristiva za čaj, rogličke in domačo klobaso, katero Finta izkoplje iz nahrbtnika. Moram priznati, da je odlično dišala… Za njen okus pa je merodajen le Finta, kateri se je uspešno, od njenega začetka do bridkega zašpiljenega konca, boril z njo. ;)

Prav prijetno nama je bilo na planini, sedečima ob koči z zavedanjem, da sva že na povratku, saj se je ob tej pozni dopoldanski uri nabralo kar nekaj vrha željnih, kateri so mimo naju podrsavali navzgor. Ja, vsaj še dobra ura in pol jih čaka do vrha. Naju pa precej manj, do zasluženega piva na osončeni terasi Leonhardhutte.

In tako je tudi bilo. Tisto nekaj malega smučanja navzdol sva iskoristila za iskanje najprimernejših področij, na katerih sva lahkotno zavijala vse do uhojene poti in potem po njej odrsala še rahlo navzgor do parkirišča, kjer sva z turo zadovoljna zaključila.

Tomaž Groboljšek – Finta, Jani Vozel - Janč