Jalovčev ozebnik
- Podrobnosti
- 31. 12. 2019,
- Janč
Še v temi peš iz Planice po dolini, čeprav bi tudi s smučmi nekako šlo. A ker ne vidiva preveč dobro vseh kamnov na cesti, z njimi počakava vse do izhoda iz gozda, kjer si jih v pričetku prvih strmin le natakneva. Prehod čez plazovino, nato pa levo pod Šitami navzgor do pod ozebnika. Špura je in ni, kakor kje, zaradi nanosov svežega pršičastega snega, katerega z lahkoto s seboj nosijo prvi sunki vetra, kateri se bodo z višino še stopnjevali.
Pod balvanom snameva smuči, natakneva dereze in zagrizeva v ozebnik. Nekaj njih, kateri so bili pred nama se je ravno spustilo po njemu in tako ni več bojazni, da bi te kdorkoli v primeru zdrsa pometel s seboj. Počasi in preudarno stopava lepo navzgor, vse do roba, katerega še dodatno poudarja na debelo, od vetra nanešena opast sneg, od tam pa desno skoraj do pod stene vršnega dela Jalovca in spet malce v levo, na edini kolikor toliko raven predel, kjer naju končno obsije sonce. Pogled na gore je resnično fascinanten. Tako lepo zalitih in zasneženih vrhov Julijcev že dolgo nisem videl. Tudi Vid, kateri je pozimi prvič tu, je navdušen nad ambijentom in le veter, kateri ravno ne skopari z svojo prisotnostjo naju primora, da se pripraviva na čimprejšnjo vrnitev. Še požirek toplega čaja, priprava smuči in gremo.
Žal se prebrnem že pri drugem zavoju in ugotovim, da je zglajena površina le varljivost, katera te lahko drago stane. Snežna odeja je preveč kložasta, da bi bila smuka lahko lepotno tekmovanje v vjuganju in zgornji del ozebnika kratko malo bočno predrsava. Ni ravno najlepše a je najvarneje. Nekoliko nižje v ozebniku pa nekako gre, a postanejo noge po nekaj zavojih hudo "telečje" in postanek vsake toliko še kako godi. Želja, da bo še nižje sneg manj kložast se ne uresniči in primorana sva na dolgo in široko zavijati sem in tja v izogib padcem. Zgornji del snežne odeje je namreč ravno toliko trd, da naredi tisto dva - tri centimetre debelo, zoprno skorjico, katera ne zdrži teže telesa a je dovolj trdna, da ti pokvari celotno proceduro izpeljave zavoja in le tega izpelješ tako, kot ga izpeljejo "Kockasti" na Sljemenu. Z ritjo nazaj in špicami smuči navzgor. Obup!!!
In potem sva gonila ta "obup" vse do gozda. Skozi njega je bilo bolje a se je ponovno pojavil v koči, kjer sva želela popiti zasluženo pivo, pa se nama zaradi gneče v njej ni uspelo prebiti do šanka, zato sva ga hladila po poti nazaj v Planico, spokala kramo v avto in se odpeljala "poštempljat" k Aljažu v Dovje. Tam sva srečala še Joa, kateri je s Strmino užival v grapah Mojstrovke in z hribi za ta dan zadovoljno zaključila.
.................................................................................
In ker se ravno zaključuje tudi letošnje leto dovolite, da vam zaželim vsem zdravo, zadovoljno, varno in uspešnih alpinističnih tur polno leto 2020.
Srečno!
Vid Tilia in Jani Vozel - Janč