Dušanov steber

Preko vikenda me čakajo družinske obveznosti, vreme ne bo ravno najboljše, edina možnost za plezanje je torej petek, 27. septembra, za katerega je tudi vremenska napoved dobra.
Z Vidom se v četrtek, pozno popoldne, odpeljeva v Logarsko dolino in od tam peš na Okrešelj, kjer naju v temi pričaka topla koča in v njej vedno nasmejan in prijazen Beli (Zoran Belko). Varianta večernega prihoda v kočo je v primeru, da ti to dopuščajo možnosti, meni vedno ljub izbor. Saj ne, da mi je zaradi hribov težko vstajati (živalsko) zgodaj, a malce dlje pospati v topli postelji, pa tudi ni za v nemar. In ker se z Belijem srečamo po daljšem času, je tudi tem za pogovor v izobilju tako, da se odpravimo spat šele malo pred polnočjo.
 
Petkovo jutro obeta lep dan in že pred sedmo uro jo zagrizeva v hrib ter kasneje skozi Turski žleb, sredi katerega je vstop v Dušanov steber v Mali Rinki. Praviloma bi moral biti Gregorinov steber, saj ga je Gregorinov Janez kot prvi preplezal že leta 1929. Gradišnikov Dušan in Ogrinov France, pa sta v avgustu leta 1937 smer kot prva ponovila. A nekako se je ta Dušan bolj usidral med plezalci in Janezu tako čast in slavo za prvenstveni vzpon pojejo le redki poznavalci in pa tisti, kateri do tega spoznanja pridemo ob podrobnejšem prebiranju opisa smeri.
Skratka, steber je Dušanov in vzpon po njemu bo ravno pravšnji za eno od Vidovih začetniških letnih smeri.

Jutranji hlad v spodnjem delu senčnega žleba kmalu prežene telovadba po stebru navzgor, za dodatek toplote pa poskrbi še sonček, kateri naju obsije že v tretjem rastežaju. In ker je na toploti prijetno, si jo dodatno naložim še z mlatenjem po "Jeseničanih", katere veselo zabijam na varovališčih, potem pa štafetno palico prepustim Vidu, kateri ponovno klofa po njih pri izbijanju. No ja, dva sva (mi je) pustila notri, saj se nikakor nista vdala. Naj bo..., bo pa vsaj "štant" dobro opremljen za tiste, kateri pridejo za nama. Saj je tudi meni ljubo, kadar so klini zabiti tam, kjer morajo biti. A tukaj žal niso bili, razen dveh, katere sem našel. Enega v prvem in enega v drugem raztežaju.

Ker je sama smer relativno kratka, se kmalu po izstopu iz nje lahko v miru predava lenarjenju na tratah pod vrhom Male Rinke. Nikakršne potrebe po naglici ni in tudi čas naju ne preganja. Vid skoči še na vrh Rinke, sam pa medtem pospravim opremo in s koščki kruha nahranim fehtarske kavke, katere me obletavajo. Po njegovem povratku, se počasi odkotaliva navzdol, skozi, vsaj zame, vedno tečen sestop po Turskem žlebu. Nekako mi ta žleb ni ravno simpatičen, s tistim meliščem iz drobnega zbitega peska, na katerem imam neprestan občutek, da korak ni ravno zanesljiv in da bom slej kot prej telebnil po tleh. Ampak tudi to mine in po slabi urici hoje, me v boljšo voljo spravi kava na Okrešlju. Še kratek klepet z Belijem ob njej, potem pa ponovno po poti navzdol, mimo Rinke in proti domu.

Na štajerskem koncu uživala: Vid Tilia in Jani Vozel - Janč







Nimate pravice komentiranja