Ankogel

02. 03. 2019, 
Janč
Glede na dobre razmere, kar se tiče stabilnosti snežne odeje, predvsem pa napovedi, da bo četrtek (28.februar) sončen, smo se kaj hitro dogovorili za vzpon na Ankogel (3252 m) in nato turni smuk z škrbine Radeckscharte (2872 m), v dolino Anlauftal ter po njej do Bocksteina.

Zgodnji odhod od doma, kava v Radovljici, kjer se nam pridružita še Boštjan in Maruša in direktno do Malnitza. Z gondolo gor, od tam pa s smučmi na škrbino Radeckscharte. Tukaj je že pošteno pihalo in poskus, da bi dilce prineseli na Kleiner Ankogel (3097 m), od koder bi se lahko po povratku z vrha Ankogla spustil v dolino, se je zaradi nestabilnega koraka v vetru, ob vsej krami na hrbtu, kaj kmalu končal. Enostavno nas je preveč premetavalo in odločitev, da nas smuči počakajo na škrbini, se je izkazala za najpametnejšo v danem trenutku.

“Jadranje” med napihi snega in skalami po grebenu nam je dokaj dobro uspevalo, a pravo olajšanje je sledilo ob prehodu na JV strani Ankogla, kjer smo se lahko skoraj v brezvetrju povzpeli na vrh, kjer pa se je žal zgodba z vetrom ponovila. A tako pač je, uživamo lahko tudi v temu, kar nam je dano. Sončno vreme, razgled "do konca sveta in še daleč naprej", čaj iz Boštjanove termoske ter nekaj fotografij v dokaz da smo bili tukaj, nato pa spet veselo nazaj na škrbino.

Težko pričakovan spust z nje, je bil v zgornjem, senčnem delu, sila tečen. Poledenela in spihana strmina ni dovoljevala kakršnega koli "lepotnega tekmovanja v prikazovanju superiornih veščin smučarije" temveč zgolj preudarno drajsanje, z tu in tam prepotrebnim zavojem navzdol. A k sreči, to ni trajalo predolgo, saj smo ob prihodu na sončne strmine, lahko doživeli pravo pomladansko smuko po "putčku" vse do dna doline. Vmes smo se lahko še veselo nastavljali soncu in občudovali množico zaledenelih slapov, katerih se kitijo po celotni dolini navzdol. Škoda le, da bi bil pristop do njih precej dolgotrajen, saj se dolina, predvsem njen spodnji del, kjer smučaš po gozdnatem kolovozu, "vleče kot kurja čreva".

Ampak tudi "čreva" so se končala in na splošno veselje, je bilo na njih še toliko snega, da smo lahko brez težav prismučali skoraj do Bocksteina. Tako nam ni bilo potrebno nositi smuči več kot slab kilometer do železniške postaje, od koder smo se z vlakom odpeljali nazaj v Malnitz, od tam pa v poznem popoldnevu domov.

Izpostavljeni prepihu:
Tomaž Groboljšek - Finta, Boštjan Kokalj in Maruša, Franci Razpet in Lučka ter Jani Vozel - Janč