Grosser Speikkofel - Krške Alpe

Ne preostane nam drugega kakor, da se takrat, ko je napovedano lepo vreme, pa najsi bo to "petek ali svetek" odpravimo v hribe. Sicer z malce stisnjenimi zobmi zaradi službenih obveznosti, pa vendar... Zanje, če za to dopuščajo možnosti tako kot meni, imaš tudi oblačne vikende. Slednjega sem ravno zaradi tega temeljito iskoristil in torek, katerega sem si vzel za službe prost dan, je obetal lep turni smuk nekje v Avstriji. Z Finto.

Ta "nekje" je bil po njegovem izboru in prvotna ideja Peitlernock (2244 m) nad Innerkremsom, se je zaradi plazovne nevarnosti in opozoril pred njimi spremenila v Grosser Speikkofel. 2270 metrov visok "kucl" nad vasico St. Lorenzen in der Reichenau (1477 m), katera se kiti tudi s tem, da ima najvišje ležečo cerkvico na Avstrijskem Koroškem.

Pomanjševalni naziv "kucl" sem mu seveda pridal sam, saj je to nad gozdno mejo kopast vrh, poraščen s travami po katerih se v poletnih mesecih veselo pasejo krave. Sam vzpon in spust po njemu je nezahteven in plazovno nenevaren. Pravzaprav je to hrib, katerega se načeloma da napasti že takoj po tem, ko na njemu zapade celo večja količina snega brez bojazni, da bi te kam odpeljalo in slednje si je vredno zapomniti za takrat, ko se bomo želeli naužiti varne smuke po sveže zapadlem pršiču, kateri pa zaradi južne lege terena, kot takšen ne traja prav dolgo.

Že takoj na izhodišču, nekaj metrov za parkiriščem, zavijeva na gozdno pot ter se mimo ličnih in tipično "jodlarskih" brunaric, pričneva zložno dvigovati po njej skozi gozd. Po dobri uri, ko se dvigneva nad gozdno mejo naju pričakajo travnata pobočja Kleiner Speikkofla (2109 m), po vzponu nanj, pa še vzpon na njegovega višjega soseda. Sodeč po stanju snežne odeje na njegovem vrhu je to del, kateri je neprestano na prepihu a nama, je bil dan obsijan z soncem, brez oblakov in vetra ter šolskim pogledom na osrednje in zahodne Julijce. Idealni pogoji za polurno uživanje na vrhu in razglabljanje kdo je kje in kje je kaj.

Potem pa je šlo navzdol kar samo na način, da so se nepredvidljivo izmenjevali tako dobro utrjeni predeli, kot malce kložasta področja in pršičasti napihi. Pozornosti za um in skladnost zavojev vsekakor dovolj, če nisem želel več kot enkrat delati prevalov in z nosom "loviti zajčka" po tem, ko sem ravno pridobil samovšečni občutek, kako fantastično mi gre, a se je iznenada zamenjala podlaga... Še posebno po gozdu, ko so mi nogice postajale že malo "telečje" in so bili postanki tu in tam, vsled preprečitve neljubih posledic, nujno potrebni. 

Prednost ture je tudi v temu, da sva nazaj prismučala praktično do avtomobila, tam snela opremo in se peš, po klančku rahlo navzdol, odpravila do najbližje brunarice z izpostavljenim napisom Pertl, katerega drugi, a sila pomemben dodatek - Gasthof, je z zato primerno izostrenim pogledom naciljal Finta. Tam sva skladno, v "brezhibni" nemščini, oplemeniteni z koroškim akcentom in za dokončno razumevanje nujnimi pantomimskimi vložki, naročila dva hmeljarska produkta ter ju ravno prav ohlajena zasluženo popila na s soncem obsijani terasi ter se srečna in zadovoljna odpeljala v sončni zahod...

Drugim (verjetno) vzbujala skomine: Tomaž Groboljšek - Finta in Jani Vozel - Janč


Nimate pravice komentiranja