Bajka: Zeleniška gor, noht dol

Letošnja zima je res posebna. Pošiljke snega kar prihajajo in podaljšujejo sezono, čeprav jo stalno prekinja virus oz. ukrepi. Tudi temperature so nam po godu. Zato se je trojica Janč, Gašper in jaz nekega preteklega dne odpravila proti Zelenici. Ubrali smo Zeleniško smer, ki sem jo imel v mislih že nekaj časa. Bili smo zgodnji in zato nagrajeni z izjemno dobrimi razmerami. Ponagajal nam je edino veter, ki je sončno jutro naredil prav sibirsko. Kot že omenjeno so bile razmere v Zeleniški odlične - trd sneg ter na dveh skokih led sta nam omogočila vzpon kot po maslu. Nato preko SZ grebena na vrh in po centralni grapi sestop. Sestop je za člana naše trojke predstavljal problem, saj so mu gojzarji povzročali bolečine v nožnem palcu. Pri sezuvanju pa je celo pomislil, da bo ob noht – upajmo, da ne! Bajta je bila zaprta, zato je hidracija odpadla, kar pa je posledično pomenilo zgodnjo uro vrnitve domov.

Plan B na Mojstrovkah

V ponedeljek pade odločitev, da v torek (30. 3.) speljemo turni smuk s Turna pod Razorjem. Plan je bil, da se zapeljemo čez Vršič na soško stran. Že na kavi pa debatiramo o možnih alternativah. Janč pritiska s prvo izbiro, Gašperju in meni vse bolj diši štart iz Vršiča, Barbara pa ostaja neodločena. Glede na to, da so bile temperature že zjutraj visoke se na Vršiču ustavimo, da malo potipamo sneg in ugotovimo kakšne so razmere. Dvajset sekundno razmišljanje in nepozornost Janča z Gašperjem izkoristiva, da skočiva v pancarje in »izsiliva« najino idejo. Malo godrnjanja in že peš krenemo proti Mojstrovkam. Pot si popestrimo s pripravniško grapo v Grebencu, v kateri so bile zaradi zgodnje ure še dobre razmere. Nato krenemo na vrh Male Mojstrovke in tam naredimo krajšo pavzo. Nato se spustimo še pod VM. Pogled navzdol nam razkrije gručo zaspanetov, ki zaradi poletnih temperatur švicajo med hojo navzgor. S smučami na nahrbtnikih zlezemo do vrha Velike Mojstrovke, se malo poslikamo in spustimo navzdol. Rana ura se je izplačala, pogoji so bili dobri, smuka pa enkratna. Na Vratcih se še malo posončimo in se nato spustimo do avta. Čeprav je Janč malo zavijal z očmi, ker sva izsilila najino zamisel, je bil na koncu tudi on zadovoljen. Ostali pa tudi. Sedaj pa na koronsko pavzo (upam, da bo kratka).

Jani Vozel-Janč, Gašper Namestnik, Barbara Viltužnik in Vid Tilia

V osrčju Julijcev

Dober teden dni nazaj, nam Franci predstavi idejo dvodnevnega bivanja v eni od pastirskih koč na planini V Lazu, od koder bi se potem preganjali po okoliških vrhovih. Sprva se interesentov nakopiči toliko, da Francija že pričenja skrbeti ali bo dovolj prostora za vse, a se po dobri stari navadi ponovno izkaže, da je osip udeležencev v nadaljevanju tolikšen, da nas je na koncu le osem resnih in odločenih, da gremo.

Sreda, 24. marec:
Popoldne se zberemo na bencinski črpalki v Radovljici, kava, nato direktno v Bohinj oz. Staro Fužino kjer pustimo avtomobile in se odpravimo proti planini Blato. Od tam dalje, jo do planine V Lazu, Franc, Finta in jaz uberemo preko planine Pri Jezeru, ostali pa po nekoliko krajši in bolj direktni letni poti. Sliši se sicer enostavno, načeloma tudi je, a v zimi in ponoči le ni tako, še posebno ne takrat, kadar pred teboj ni nikakršnih oprijemljivejših sledi predhodnikov v snegu, oznake in merkacije po smrekah, pa so zakopane globoko v njem.

Kakorkoli že, z pol urno zamudo se le pritrkljamo na planino, kjer nas v koči že čakajo Franci, Lučka, Miha in Vid, kateri so s podobnimi težavami prispeli do tja le malo pred nami. Sledijo kolobocije s štedilnikom, katerega mrzel dimnik ne vzpostavi takojšnjega vleka, odpiranje vrat, že tako mrzle koče v želji, da se dim čimprej razkadi, nato pa končno malo miru ob hladni večerji pred spancem.

Četrtek, 25.marec:
Zgodnje jutro na planini nas pričaka v obetu prekrasnega dne, kateri naj bi bil pred nami, zato se z veseljem namenimo proti Kanjavcu. Sprva mimo Ogradov na Lazovški preval, nato ob Debelem vrhu po planotastih Hribaricah do zadnjega vzpona po rebru na najvišji vrh Kanjavca.

Dan brez oblačka, tak, kakršnega si lahko samo želiš za turno smuko. Na vrhu izkoristimo krajši čas za počitek in čudovite razglede, potem pa juriš navzdol. Sprva po malce bolj odjuženem in posledično težjem snegu, nato pa pod vrhom Hribaric in dolini za Debelim vrhom po skoraj idealni snežni podlagi. Na njenem koncu še ponoven krajši vzpon nazaj na Lazovški preval, s katerega sledi zadnji del vijugastega veselja navzdol, do planine V Lazu, kjer nas pričakata Franci in Lučka, katera sta nas že po poti na Kanjavec tako »nažgala«, da sta se nazaj grede lahko povzpela še na Vršak in bila navkljub temu nazaj pred nami. Hvala bogu. Tako sta lahko vsaj ponovno zakurila v štedilniku in še pričakala Gorana, kateri se nam je tega dne pridružil na planini.

Najlepše po turi pa je, ko ti vse »pade dol« in ravno to, se nam je dogodilo na soncu pred kočo, kjer smo se martinčkali vse do poznega popoldneva, ko so nas želodci opomnili, da bo čas, da stresemo vase kaj toplega. Bogat menu, je tega dne nudil kosilo s tremi hodi. V prvem Knorrovo plastično goveja župo iz vrečke, v drugem konzervirane vampe in prebranec, skupaj pomešano v nekaj, za kar smo upali, da bo sprejemljivo. In je bilo. Bilo je celo zelo dobro. Tako dobro, da bomo v bodoče takšne eksperimente še nadalje propagirali, zavestno zanemarjajoč dejstvo, da je lakota najboljši kuhar in je vse kar scmariš v takšnem momentu tudi užitno. Za sladico v tretjem hodu, pa še narezane domače klobase, sir, česen in vse, kar se je še valjalo po nahrbtnikih in ni bilo namenjeno zajtrku za naslednji dan. Ni kaj, nazaj ne bomo nosili.

Prešerne volje še malce razvlečemo večer ob mizi tako, da še zapojemo ob kitari, katero sem našel skrito za omaro, si stresemo možico anegdot in spominov iz preteklih tur, nato pa začuda, že malo po deveti, zlezemo vsak v svojo spalno vrečo in pričnemo z »drvarsko tlako žaganja drv«.

Petek, 26.marec:
Ponovno prekrasno jutro, ponovno obet sončnega in toplega dne. Ni kaj, vreme nam služi. Gretje velikega lonca s čajem, kuhanje kave in žuljenje preostanka hrane namenjenega zajtrku ter pakiranje nahrbtnikov za turo pred odhodom. Tokrat na Ograde, hrib nad nami, na katerega pot po jugovzhodnem delu, dobro pozna Franc.

Sprva čez redek gozd, nato še čez tečen skok, za preskok katerega si moramo nadeti dereze in v roke vzeti cepin. In ko ga stresemo, se pred nami odprejo gola vršna pobočja katera dajejo slutiti, da bo spust po njih blizu desetice na ocenjevalni lestvici. Ne traja prav dolgo, da pridrsamo na vrh, na njem naredimo nekaj spominskih fotografij nato pa se predamo enemu samemu užitku ob smuki navzdol in vsi smo složni v zaključku, da tako dobre smučarije že dolgo časa nismo imeli. Pravi razlog torej, za dobro voljo na turi, saj se nam je tokrat resnično vse poklopilo. Edino, kar nam ni bilo po godu je bilo to, da smo bili prehitro nazaj, vse ostalo pa za juhuhu.

Pospravimo po koči in nabašemo osebne stvari vsak v svoj nahrbtnik ter se podamo proti planini Pri Jezeru, od tam pa nazaj po poti pristopa do avtomobilov v Stari Fužini, kjer nas pričakata Franci in Lučka, katera sta namesto na Ograde ubrala svojo turo čez Konjske police na Zadnji Vogel, z njega po dolini Za Kopico na Dedno polje in od tam na planino Pri Jezeru ter navzdol v Staro Fužino. Še malo debatnega krožka, hvaljenje razmer in dobre družbe, nato pa vsak proti svojemu domu.

Franc Intihar, Tomaž Groboljšek – Finta, Goran Turudič - Gogi, Miha Praunseis, Franci Razpet z Lučko, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč

Malo za nazaj...

V petek, 19.3., se z Nikom odpraviva v Begunjsko Vrtačo, po Lenuhovi grapi navzgor. Do pod stene na smučeh, potem pa te romajo na nahrbtnik in zamenjajo jih dereze in cepina.

Pošteno povedano sem pričakoval, glede na opevanost obiskov v njej, da bodo v grapi lepo nadelane "štapne", a jih je v predhodnem dnevu in noči, novozapadli sneg skoraj popolnoma prekril. Le tu pa tam, se dajo naslutiti in od potuhe tako ne bo nič. No ja, tako pač imamo in po takem sva pririnila na vrh. Vseeno pa, so bile razmere v grapi odlične, saj je pod tisto dobro pedjo sveže zapadlega snega, bila podlaga trda. Pa še sonce naju je pričakalo na grebenu ter naju ogrevalo vse do vstopa v Zahodno (sestopno) grapo, po kateri sva potem odsmučala nazaj na Šentlanski plaz ter z njega še na Zelenico, kjer pa so bile duri koče zaprte in ni bilo nič ne od kave, ne od piva, zato se dolgih nosov spustiva po smučišču do avta in nato domov.

Do nedelje, 21.3., sta se najina nosova skrčila na normalno velikost, zato jo tokrat ubereva pod Kriško steno. Niko je že nekaj časa planiral, da bi s seboj peljal sina Nejca, kateremu bi to bil prvi turni smuk in smiselno je, da se za prvega izbere lažja a vseeno lepa tura. Ponoči je ponovno nekoliko poprhalo po hribih, kar daje slutiti, da bomo vozili po mehkem. Ker je pod Kriško znana turna romarska pot, smo zgodnji, a še vedno ne toliko, da bi lahko parkirali pod ruskim križem, pač pa dva ovinka višje. Navkljub temu, da se mi oz. se nam to redko dogodi, se nismo preveč ubadali s tem, saj smo na dilce skočili praktično takoj, kar je za mesec marec presenetljivo.

Srečanje z znanci, namenjenimi v Dnino in proti Poncam, kratek pogovor z njimi, potem pa drsajočih korakov navzgor do pod stene. Z Nikom, kateri bo za uvajanje Nejca potreboval malce več umirjenosti in časa se dogovoriva, da bom sam »potegnil« naprej, do pod stene in ju tam počakal. A je to čakanje le bilo premrzlo in predolgo, zato odsmučam nazaj, jima vmes, ko ju zagledam še zatulim, da se snidemo pred kočo v Krnici, nato pa se zapodim povsem levo pod steno v graben, kateri me še ves deviški pričaka, da potegnem špure po njem. Začuda, da tod še ni bilo nikogar v temu dopoldnevu, saj so pogoji za mučarijo redko tako dobri.

Pred kočo v Krnici se zvalim na klop ob vhodu, počasi žulim čaj iz termoske in na ta način dočakam, da se pritrkljata moja dva, s katerima potem odpeljemo še tistih nekaj minut, kolikor se da navzdol, nato pa s smučmi na rami še do avta. Zadovoljen Nejc, zadovoljna midva z Nikom.

Niko in Nejc Škrabanja, Jani Vozel - Janč

Matr' je blo dobr...

Nedelja, 7. marec. Fantje, se vsak s svojega konca pripeljejo do mojega doma, kjer natrpamo opremo v Anžetov kombi, katerega že nekaj časa nesebično namenja skupnim ferajnovskim potrebam. Vida poberemo še v Ljubljani, nato pa po obvezni in tradicionalni jutranji kavi v Radovljici nadaljujemo proti Javorniškemu Rovtu, kjer pred domom ob jezeru pričnemo s turo.

Jasno a mrzlo jutro obeta, da bomo doživeli lep dan in, da nam na poti navzgor ne bo prevroče. Vsaj nekaj časa ne. Vse do prihoda iz gozda na pobočja Belščice, kjer slečemo odvečne jakne in si nataknemo smuči, ter oddrsamo po neskončni prečki v desno, proti vrhu Vajveža. In ker se je polegel in izpral tudi saharski pesek, kateri je še nedolgo nazaj kazil poglede v daljavo, se nam lahko Karavanke in Julijci ponosno bohotijo v vsej njihovi veličini, v tem kristalno jasnem, zgodnjem dopoldnevu.

Vsak zase, »klonka – klonka« napredujemo navzgor. Vsake toliko kdo izmed nas malce postane, ko poskuša sapa ujeti srce, katero prehiteva in je že daleč naprej, vsake toliko časa še malo prekolne prečko, kateri ni in ni videti konca, potem pa ponavlja in ponavlja vajo dokler slednjič, družno le ne stojimo na vrhu.

Mraz je popustil, sonce pripeka na polno in vroč čaj iz termos steklenice dela idealno družbo pogledom po okoliških vrhovih. Na pobočju Stola je videti kar nekaj somišljenikov in verjamem, da bodo v smuki navzdol uživali v enaki meri kot mi, saj je podlaga trda, na njej pa tistih nekaj centimetrov novozapadlega snega ispred dneva nazaj, kateri omogoča vijuganje »kot po putru«. Pa tudi zakaj bi se nazaj grede peljali po smeri pristopa, če pa je snežišče s strmino pod nami preveč mamljivo, da ne bi razdevičili svežega snega na njej, vse to, pa bo prepričljivo odtehtalo ponoven vzpon navzgor do Kamnitnika, s katerega se nameravamo skozi Medji dol spustiti vse do izhodišča.

Hja, sliši se lepo, a je rodeo, kateri nas je čakal, bil povsem druga poezija od lahkotnega vijuganja še nedolgo nazaj po osončenih strminah. Severne strani so kot po pravilu senčnate, trde in razbrazdane od plazovin. In tako je tudi bilo. Lepota in estetika zavojev sta bili v trenutku pozabljeni, vsak zase smo bili boj v želji čimprej navzdol. Še posebno skozi gozd, v katerem je bilo potrebno tudi malce suhega »štanfanja« po travicah in telohu, kateri je ponekod že pokukal na plano. In ko smo se naveličali podrsavanja, zdrsavanja, preskakovanja in zaletavanja, smo sneli smuči in zadnji kilometer do konca odpešačili. Načeloma bi se s smučarijo še dalo, a moraš vedeti kje, predvsem pa imeti za kaj takega tudi voljo. Mi je enostavno nismo imeli več.

Se nam pa je povrnila takoj ob kombiju, ko smo z sebe zmetali opremo, preobuli utrujene podplate v mehke superge in ko je Joc, iz skrivnega predala pod sprednjim sedežem potegnil pivo presenečenja. Nič lepšega, kot tako zaključena tura.

P.S.
Sicer se je potem dogajalo še marsikaj, vse v superlativih, a naj to ostane kot interna ferajnovska dogodivščina, katera se je zaključila ob ravno pravem času, da smo domov prišli še pred uro, katera v sedanjem času omejuje prosto gibanje.


Tomaž Groboljšek – Finta, Jože Repina – Joc, Tadej Groboljšek, Anže Repina, Gašper Namestnik, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč



Ojstrica in tam, blizu nje

Ni bilo veliko potrebnega, da smo se glede včerajšnje ture po Petrovem izboru, hitro dogovorili, da gremo. Z Vidom nama je bil ovinek čez Zagorje malce daljši, kot če bi jo od doma krenila direktno v Kamnik in iz njega do izhodišča, a je jutranja kava, s katero sta naju na Izlakah pričakala Pero in Doga odtehtala teh nekaj deset kilometrov. Na izhodišču, pod planino Podvežak, nas pričaka Rok in po nekaj metrih kopne ceste, že nataknemo smuči, nato pa v sončnem jutru preko planine, eden za drugim, vse do Korošice, katero stražarijo žalostne ožganine Kocbekovega doma.

Za vzpon na Ojstrico, tega dne nekako nisem imel prave volje, zato se odločim, da medtem, ko se nanjo odpravijo preostali, naredim krog Dedec, Vežica, Vršiči, Presedlaj in od tam direktno nazaj do Vratc, kjer bom počakal na ekipo. Ker sem imel v svojem krogu obilo »na gor« in pa »na dol«, mi je bilo kar malce žal, da nisem odšel z njimi, če že zaradi drugega ne, pa zaradi pogostega snemanja in ponovnega natikanja kož, čegar sem se s časom počasi tudi naveličal. A tako je, vse zahteva svoj davek. Če pa ga odmislim, je bil ta krog, zaradi idealnih vremenskih in snežnih razmer prav prijeten.

Z Vratc, na katera so se židane volje povzpeli še preostali člani ekipe (po njihovih besedah sodeč, je bila smuka z rame, 100m pod vrhom Ojstrice, odlična. Trda podlaga, z ravno prav odtajano skorjo in sonce, katero je ta dan »nažigalo« na polno), gremo sprva še malce navzgor, nato pa le odvijugamo proti Vodotočnemu jezeru, kjer jo z Vidom mahneva po prečnici proti sedlu med Tolstim vrhom in Desko, preostali trije pa vriskajoč odpeljejo še tistih dobrih sto višincev navzdol do jezera in se nama ponovno pridružijo nekoliko kasneje pod vrhom Deske, od koder skupaj odsmučamo nazaj na planino Podvežak in z nje po gozdu in cesti do izhodišča.

Tukaj končno sledi zasluženo pivo iz zamrzovalne torbe, s katerim nas počastita Pero in Doga, krajša debata o dolgi a vseeno užitkarski turi, pa lavinskih žolnah in nenazadnje, o prepotrebnem vzdrževanju opreme, katera vpliva na hitrost spusta po snežnih strminah. Nato še eno pivo iz torbe, pozdrav in domov.

Pero, Doga, Rok M., Vid, Janč

Vse temelji na zaupanju

V soboto smo se Gašper, Janč, Niko in jaz odpravili proti Logarski dolini. Zgodnja ura in dan sta nam preprečila postanek na kavi, zato smo bili kar hitro na izhodišču pri domu planincev, od koder je cesta naprej zaradi snega zaprta. Zadnjih nekaj turnih smukov uživamo v tem, da smuči nataknemo pri avtu in jih nazaj grede tudi tam odpnemo. Vseeno pa nam je zasnežena cesta podaljšala turo za dobre pol ure, kolikor smo potrebovali do zadnjega parkirišča. Tam smo smuči zamenjali za dereze in jo mahnili v proti slapu. Pod slapom smo s strahospoštovanjem opazovati plazovine, ki so priletele z okoliških gora, saj so bile res ogromne.

Čeprav gužve zaradi vremena ni bilo pričakovati, na Okrešlju srečamo še nekaj smučarjev. Med njimi tudi dva Hrvata, katera ste se odpravljala v Turski žleb. Še dobro, da jih je nekdo izmed nas prepričal, da je izbira Savinjskega sedla bolj smotrna.

V nadaljevanju so se izmenjevale smuči in dereze, saj je bila podlaga res trda in nevarna za zdrs. Vmes je še malo snežilo in vreme se kljub napovedi ni izboljšalo. Ob prihodu na Savinjsko sedlo smo na hitro spili požirek čaja in pospravili kože, saj je bil zaradi vetra hudičev mraz. Niko je odlomil vez tako, da je prvo strmino prehodil, ostali pa smo odsmučali po ledeni in trdi strmini navzdol. Nižje je bila smuka solidna in hitro smo bili nazaj na Okrešlju. Ker je še vse zaprto smo spili še nekaj čaja in krenili s smučmi nazaj v dolino. Nad slapom srečamo še dva policista, ki smučata navzdol in opozarjata pohodnike, ki v supergah rinejo na Okrešelj.

Ko pridemo na zgornje parkirišče zagledamo samopostrežen hladilnik, ki temelji na zaupanju. Iz njega vzameš pijačo in v skrinjico vržeš denar. Kar se nas tiče je ideja, ki temleji na zaupanju in poštenosti super, če pa bo ekonomska bilanca obstoj hladilnika ohranila pa še toliko bolje!

Ko odsmučamo po cesti do avta se je naredil res krasen dan. Gore in nas je obsijalo Sonce. Posledično smo želeli dobiti še nekaj barve, zato so se lotili analize. In ta je bila kar temeljita, saj se nam je pridružil še Peter Zupančič, s katerim so podebatirali aktualne zadeve.

Smučali: Jani Vozel-Janč, Niko Škrabanja, Gašper Namestnik in Vid Tilia