Edino kar ne lažemo je, da lažemo...

Ker se je izkazalo, da je večina naših v teh dneh bolj družinsko aktivna ob rekah in morju in se nihče, razen nas štirih, ni odzval mojemu mailu z vabilom po skupni sobotni ferajnovski turi (s tečajniki), se z Daretom odločiva, da odpeljeva Primoža in Vida nekam bližje na dopoldansko plezarijo.

Soparni dnevi začetka letošnjega avgusta narekujejo zgodnji napad stene v NŠG, a to še ne pomeni, da na prelazu Vršič ni že v ranih urah bolj navsezgodnjih od zgodnjih in ti, ti tako delajo sive lase z parkiranjem še tako majhnega Clia, katerega si primoran stlačiti tja, kjer je še nekaj prostora. K sreči nam uspe pobegniti jim pod jugovzhodno ostenje NŠG in že po nekaj višincih, kateri se odmaknejo od klasične poti proti Mojstrovkama, se lahko prepustimo zgolj zvoku kamenja pod našimi nogami in ujetju enakomernega ritma dihanja po melišču grape navzgor.

Z Vidom zavijeva v Steber ob Kamenkovem kaminu, Dare s Primožem pa v Stoletje. Videli se sicer ne bomo, a se bomo po koncu že našli in če ne prej, pa pri avtu na prelazu. Dobra ura nama je potrebna, da sva iz smeri in ker je še zgodnje dopoldne in se nama Dare ne oglasi na telefonski klic se odločiva, da prečiva melišče pod vrhom NŠG ter v Grebencu Male Mojstrovke splezava še Pstuh, saj sta v Pocarski že dve navezi. Po uri in pol sva na vrhu Grebenca, od koder lahko vidiva sestopajoča se Dareta in Primoža. Sledi dirka po poti čez Vratca in po melišču pod njim na Vršič, kjer se po uspešno opravljenih vzponih snidemo in uskladimo, da se odžejamo šele pri Mihovem domu.

Rečeno storjeno in nedolgo za tem, ko se nam nekako uspe prebiti do tam, zleknjeni v ležalnike in bosonogi uživamo ob pogledu proti Špiku in Škrlatici. Pa še žejni nismo več - preveč. Dogovor je, da v miru popijemo dve pivi, potem pa domov. Primož je vstrajal le pri prvem, pa še ta je bil Radler, nadalje pa se je zaradi nahitro dodeljene častne naloge "šofer na turi" vzdržal alkoholnih napitkov.

A ta domov, se le nekoliko zavleče, saj se slišimo še z Nikom, kateri dopustuje v Kranjski gori in greh bi bil odbiti njegovo vabilo, da se zaustavimo še ob Jasni ter tam z njim izmenjamo še nekaj besed. Suhih grl seveda ne in tako beseda da besedo in ... In predhodna odločitev, da popijemo le dve pivi, splava po vodi jezerca Pišnice, ob katerem na koncu popoldneva strokovno zaključimo, da edino kar ne lažemo je, da lažemo. :)) 

----------------------------------

NŠG: Steber ob Kamenkovem Kaminu: 150 m, V / IV (Janč in Vid)
Grebenc MM: Pstuh: 200 m, IV+ / III-IV (Janč in Vid)
NŠG: Stoletje: 180 m, VI- / IV (Dare in Primož)

V osončenih smereh uživali poletje: Darko Juhant, Primož Črne, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč

Slovenska smer...tokrat drugače


Običajno sem plezal smer s tečajniki, pripravniki, z alpinisti, včasih tudi sam, ta dan pa smo se podali v smer dedi, očka in vnuček – tri generacije Groboljškov torej. (seštevek let: 64 + 42 + 12) .

Bilo je nepozabno, saj sem obujal spomine na kakšnih 35 let nazaj, ko sem po isti smeri prvič peljal Tadeja, danes pa še vnučka. Slovenska smer je bila moja prva preplezana smer, tudi Tadejeva in od danes tudi Majeva.

Po preplezani smeri smo osvojili še vrh Triglava...

Kljub temu, da smo prvotno planirali in rezervirali spanje na Kredarici, smo jo mahnili nazaj v dolino....spanje na skupnih ležiščih v guzvi z maskami? nam nekako ni potegnilo.

Resnično upam, da tole ne bo Majčkova prva in zadnja tura in da bo nadaljeval po stopinjah dedija, očija in strica...

Prava Grande tura ... skupni seštevek ur pa raje zamolčim. Plezali v ponedeljek 27.7.2020

Finta

Vežica: Geršak-Grčar in SZ raz

Ker je sobotna plezarija zaradi slabega vremena odpadla, sem že mislil, da bo vikend namenjen lenarjenju, nakar se je izkazalo ravno nasprotno. Jerotovega sobotnega SMS-a sem se zelo razveselil in ga takoj poklical za nadaljnje informacije.

Zjutraj ob 5:00 sva krenila proti Kamniku, kjer se na kavi srečamo z Joulom in Anžetom, ki sta bila prav tako namenjena v KS Alpe. Pade odločitev, da skupaj nadaljujemo pot. Anžetov kombi opremljen z nalepkami AO Litija parkiramo na izhodišču za slap Orglice in se peš odpravimo proti Vežici. Že sam dostop je kar zanimiv - stalna strmina in še malo plezanja čez skok, kar ti srce spravi na obrate.

Jero mi je že v soboto povedal, da ima v mislih »GG«, in sam sem imel čas še malo preštudirati smer. Pod steno sva si ogledovala smer, saj so bile plate po celotni steni izrazito mokre. Sam sem malo gledal tudi samo steno, ki je res mogočna in vredna strahospoštovanja. Mokrim predelom se smer po večini ogne.

Joul in Anže sta krenila mimo naju višje proti SZ razu, midva pa sva vstopila v smer. Prvi raztežaj brez posebnosti, v drugem pa je meni postalo že malo vroče. Tista prečka mi je dala malo »tinte pit«, vendar sem ob Jerotovih nasvetih le zlezel čez, nato pa na štantu malo počil in nabral moči za naprej. Smer je res lepa, zračna in vsaj zame tudi kar zahtevna tako, da sem bil na vrhu rahlo utrujen. Mihelič pravi, da je ocena smeri V+, novejši vodnik za Repov kot in Kamniško belo pa, da je VI. V končni fazi niti ni važno, vem le, da sem užival in dobil nove izkušnje ter znanje, ki mi ga predaja Jero. Sestopila sva pod vmesni grapi in kar hitro prišla pod smer in naprej v dolino.

Joul in Anže sta bila v Severnem razu in tudi uživala, sta pa malo »kiksnila« pri sestopu tako, da sva z Jerotom v vmesnem času z Anžetovim kombijem odšla v Kamnik iskati moj avto in nato peljala še kombi nazaj. Vse bi bilo OK, če ne bi gradili ceste v Stahovici, kar naju je prisililo v iskanje bližnjic preko trave, robnikov in makadama. Verjetno na koncu nisva veliko profitirala, sva se pa vsaj kaj novega naučila.

Jernej Groboljšek-Jero, Sašo Borišek-Joul, Anže Repina in Vid Tilia

Nova centralna (IV+ 700m, Vzhodna smer (IV/III, 350m)

Pred nekaj tedni sem si le uredil dostop do objav na spletno stran. Staro uporabniško ime je bilo out. Hvala informatika Litija:)

Aktivni Janč pravi, da moramo tudi kaj napisat o naših doživetjih v tem koristnem skalnem svetu. Na morskem dopustu je cajt.

27. junija sva z Marušo plezala v Novi centralni smeri v Veliki Babi (IV+ 700 m). Smer je še vedno navrtana s svedrovci in poslastica plezanja na trenje.  Smer je športno naravnana in svedrovci so večinoma tam kjer jih na težavnost potrebuješ. Edino zadnji raztežaj se mi je zdel malo krušljiv. Po sestopu čez Jenkovo planino pa sem dognal, da sem se že mali odvadil krušljivosti gora.


5. julija pa sva plezala Vzhodno smer v Mali Rinki (IV/III, 350m). Smer sva zlezla original po Miheličevem vodniku Slovenske stene. Smer je super in ravnopravšnja za vplezavanje in stik z pravo steno. Med plezanjem sem obujal spomine, ko me je Joul prvič peljal v smer in sva morala sestopit v polni bojni opremi, seveda v teku do koče na Okrešlju. Ko sva pridirjala do koče z ropotijo na pivo so se dekletom ... No sedaj koče ni več, upam, da jo čimpreje zgradijo.


Skupna tura - Bele Vode

Tisti, kateri radi spimo malce dlje, pa čeprav malo manj udobno smo se proti Rabeljskem jezeru odpravili že v soboto, 18.7.. Joe in Polona sta se kot prva odpravila višje proti bivaku, kjer sta želela malo miru, vendar sta njune načrte prekrižala dva Italijana (baje korona free). Gašper, Jernej, Rok, Dare, Joul, Maks, Lana in jaz smo se »usidrali« spodaj na parkirišču in preživeli noč. Zjutraj so nas prebudile jate mladenk, ki so odhajale proti Jerebici, saj je le-ta z razvojem socialnih omrežij postala priljubljena destinacija za fotografiranje. Obvezna oprema za pohodnice so pajkice! 

Po jutranji kavi so se nam zjutraj pridružili še Tomaž, Franc, Niko, Primož, Matej in Marko. Sledila je pot proti Belim Vodam, kjer so padle odločitve kje in kaj se bo plezalo. Joe s Polono in Tomaž ter Marko so bili v Visoki Beli Špici. Dare, Lana, Niko, Matej, Joul in Maks so uživali v Mali Lojtrici (smer Ive-Piemontese). Rok in Gašper sta na isti gori zagrizla v smer Bulfoni-D'Eredita, prav tako sta bila v Mali Lojtrici tudi Franc in Primož. Jernej je dobil idejo, da bi si skrajšala naslednji dostop preko Srednje rampe v Lepi glavi, s katere sva preko rušja navzdol in grape navzgor »prišodrala« pod Visoko Polico in po Direttissimi na vrh.

Nato je sledil še sestop do avtomobilov in postanek pri Danici v Dovjem, kjer smo spili napitek proti krčem in opravili analizo. Super dan, super družba!

Franc Intihar, Tomaž Groboljšek-Finta, Sašo Borišek-Joul, Darko Juhant, Niko Škrabanja, Jernej Groboljšek-Jero, Rok Hostnik, Jože Vozelj-Joe in Polona, Marko Kos, Gašper Namestnik, Maks Štrus, Lana Bercieri Povše, Primož Črne, Matej Vidic in Vid Tilia.

Košir - Brelih

Čas nama je dopuščal, volja pa je tudi bila neizmerna in tako sva z Vidom v petek, 10.7. zjutraj, ponovno pod NŠG. Tokrat naju je zamikala Košir - Brelih. Lepa smer, vendar pa s trenutno sila tečnim pristopom po snežišču in njega zgornjem delu preko krajne zevi nekako do skal, kjer naj bi bil vstop. Od tod dalje pa je vse ostalo več ali manj logično. Razen salve kamenja, katere so nama ravno v tistem času pričele frčati nad glavama. Od kod? Nad nama ali poleg naju, kakor sva videla, v steni ni nobene naveze... K sreči še nisva bila v prečnici drugega raztežaja, saj bi bila v temu primeru deležna poštenih bunk, a ko je začetno obstreljevanje minilo, je bil potem preko celotne smeri v steni mir.

Dokaj hitro tistih nekaj raztežajev do stolpa levo nad nama, pa desna prečnica v kamin in potem iz kamina v kamin do tistega mokrega in algastega, za katerega sem glede na vreme pričakoval, da bo suh. Pa ni bil. No ja, ga pač zgrizem takšnega kot je in se v žaru boja zaženem še v previs nad njegovim zaključkom. Iskajočemu se klin tam nekje, kjer naj bi bil, se mi posveti, da sem ga "pihnil" in zarinil v težje kot je potrebno. Nekaj časa še motovilim in trmarim v njem, potem pa mi ne preostane drugega, kakor da splezam nazaj do konca kamina, od koder že lahko vidim sprva spregledano logično nadaljevanje smeri v levo in okrog vogala ponovno navzgor do gruščnate grape, po kateri v dveh raztežajih doseževa vrh.

Tam sledi ponovitev vaje ispred nekaj dni, torej užitkarjenje na mehkih travah in čudovit razgled naokrog. Skok še do izstopa iz Kranjske poči z namero, da preverim ali se tod slučajno nahaja moja manjkajoča vponka, a se žal ne. Še spust po poti navzdol, potem pa kar po melišču ispod Vratc na Vršič. Tokrat je tu mirneje in manj hrupno kakor preteklo nedeljo, zato se lahko lenobno spakirava in se po krajšem postanku pri Tonkini koči odpeljeva domov.

Vid Tilia in Jani Vozel - Janč


Kranjska poč

V nedeljo, 5. julija, sva z Vidom v Nad Šitni glavi splezala Kranjsko poč, za katero me je Vid pričel navijati že med vožnjo iz Paklenice. Vreme je bilo idealno, rana jutranja ura prihoda pa je potrdila predvidevanja, da nad nama v smeri še ne bo nikogar.

Konec pristopa po sneženem jeziku, je popestrila še krajna zev in pametneje bi bilo, če bi si vso opremo nadela še pred začetkom in ne na samem vstopu, kjer za tovrstne kolobocije ni bilo primernega prostora. Ampak z zadostno mero trme nama je tudi to uspelo. Potem pa lepa smer, bogato opremljena s klini in svedrovci na varovališčih ter užitkarska plezarija, katera poteka večji del vzpona v senci. Šele na robu stene, pred zadnjim raztežajem, pokukaš na sonce in žeja tako lahko počaka povsem do konca smeri, kjer te
 mehke travice in pol ure lenarjenja na soncu nagradijo za zgodnje dopoldansko telovadbo. In ko se potem, pijoč vodo po požirkih, še nasitiš poslušanja "jodlajočih" z poti na Malo Mojstrovko, pobereš kramo, pozdraviš ovčke in odbrziš nazaj na Vršič.
Od tam pa še hitreje, med vsem plehovjem, (elektro)biciklisti in motoristi do Dovja, kjer se pri Aljažu končno lahko oddahneš ob zasluženem pivu.

-----------------------------------------------------------

Jero: Kot vidiš sem oz. sva plezala, le z objavo sem nekoliko počakal ;))
Za slogan ferajna pa smo složni, da V skalni strmini pojejo klini!
Čestitke tudi vama z Gogijem za lep vzpon.

Vid Tilia in Jani Vozel - Janč