• 
• 

Ankogel

Podrobnosti

02. 03. 2019,

Janč

Glede na dobre razmere, kar se tiče stabilnosti snežne odeje, predvsem pa napovedi, da bo četrtek (28.februar) sončen, smo se kaj hitro dogovorili za vzpon na Ankogel (3252 m) in nato turni smuk z škrbine Radeckscharte (2872 m), v dolino Anlauftal ter po njej do Bocksteina.

Zgodnji odhod od doma, kava v Radovljici, kjer se nam pridružita še Boštjan in Maruša in direktno do Malnitza. Z gondolo gor, od tam pa s smučmi na škrbino Radeckscharte. Tukaj je že pošteno pihalo in poskus, da bi dilce prineseli na Kleiner Ankogel (3097 m), od koder bi se lahko po povratku z vrha Ankogla spustil v dolino, se je zaradi nestabilnega koraka v vetru, ob vsej krami na hrbtu, kaj kmalu končal. Enostavno nas je preveč premetavalo in odločitev, da nas smuči počakajo na škrbini, se je izkazala za najpametnejšo v danem trenutku.

“Jadranje” med napihi snega in skalami po grebenu nam je dokaj dobro uspevalo, a pravo olajšanje je sledilo ob prehodu na JV strani Ankogla, kjer smo se lahko skoraj v brezvetrju povzpeli na vrh, kjer pa se je žal zgodba z vetrom ponovila. A tako pač je, uživamo lahko tudi v temu, kar nam je dano. Sončno vreme, razgled "do konca sveta in še daleč naprej", čaj iz Boštjanove termoske ter nekaj fotografij v dokaz da smo bili tukaj, nato pa spet veselo nazaj na škrbino.

Težko pričakovan spust z nje, je bil v zgornjem, senčnem delu, sila tečen. Poledenela in spihana strmina ni dovoljevala kakršnega koli "lepotnega tekmovanja v prikazovanju superiornih veščin smučarije" temveč zgolj preudarno drajsanje, z tu in tam prepotrebnim zavojem navzdol. A k sreči, to ni trajalo predolgo, saj smo ob prihodu na sončne strmine, lahko doživeli pravo pomladansko smuko po "putčku" vse do dna doline. Vmes smo se lahko še veselo nastavljali soncu in občudovali množico zaledenelih slapov, katerih se kitijo po celotni dolini navzdol. Škoda le, da bi bil pristop do njih precej dolgotrajen, saj se dolina, predvsem njen spodnji del, kjer smučaš po gozdnatem kolovozu, "vleče kot kurja čreva".

Ampak tudi "čreva" so se končala in na splošno veselje, je bilo na njih še toliko snega, da smo lahko brez težav prismučali skoraj do Bocksteina. Tako nam ni bilo potrebno nositi smuči več kot slab kilometer do železniške postaje, od koder smo se z vlakom odpeljali nazaj v Malnitz, od tam pa v poznem popoldnevu domov.

Izpostavljeni prepihu:
Tomaž Groboljšek - Finta, Boštjan Kokalj in Maruša, Franci Razpet in Lučka ter Jani Vozel - Janč

• 
• 

Viševnik

Podrobnosti

20. 02. 2019,

Janč

Polna luna mu na dilce sije,
hrib v snegu se blešči.
Blagor mu, gdor se je naužije,
smučarije prek noči.


Mi smo se je.
Franci, Lučka, Finta in Janč

• 
• 

Hochgrubenkopf

Podrobnosti

18. 02. 2019,

Janč

Sončen dan v nedeljo bo, volja je, torej navsezgodaj samo akcija!

Od povabljenih je prvi imel službeno - študijske obveznosti, drugi in tretji sta tolkla nočno, četrtega je bolela noga, peti je sestavljal pohištvo, šestega sva pozabila poklicati...
Nič, greva pa s Finto sama. Stroški na posameznika bodo sicer nekoliko višji, a kaj je to v primerjavi s tem, kar naju je čakalo. Prekrasen dan brez oblačka. Umirjena jutranja vožnja do kraja Stall in Molttal, od tam pa desno in po vijugasti cesti navgor do njenega konca (zapornica) pri kmetiji Zraunig, kjer pustiva auto in se od tod naprej, po gozdni cesti, na smučeh odpraviva proti cilju.

Sprva slediva cesti, nato pa naju sled predhodnika z nje usmeri v gozd in po njem veselo navzgor. Iha... veselica - prasica! Možakar pred nama je zagrizel tako dirkaško špuro, da podobnega rodea preko poležanih debel in strmih odsekov, pri katerih si se za napredovanje, moral grabiti kar za smrekove veje, še nisem doživel. Dan je tako že navsezgodaj postal hudičevo vroč, čeprav sva bila še v globoki senci in večino časa brez pojma, kje sva. Upanje, da je tisti pred nama vedel kam gre, se je dokončno potrdilo, ko sva po slabi uri le prisopihala iz gozda ponovno na cesto.

Glej jo radost! Bližnjica je bila tako kruto krepka, da sva prehitela kar nekaj predhodnikov, kateri so pričeli turo že pred nama in sva jih tako videla še spodaj, vzpenjajoče se po zasneženem travniku navzgor. Kasneje sva ugotovila, da je dotični travnik, poleg vztrajanja po cesti, tudi prava pot z zmožnimi variantami okrajšav, najina pa je bila "kar nekaj" z uspešnim koncem... Zagotovo pa je, da te bližnjice v bodoče ne bom več našel. Finta pa tudi ne.

Ceste sva se nadalje držala skoraj polovico poti, vse tja do slikovite planine Obere Klenitzenalm (2200 m), na katere zgornjem delu, se šele prikaže neizrazit vrh Hochgrubenkopfa (2664 m). Po široki in sprva kotanjasti dolini mimo planine, sva se počasi, v dolgih okljukih dvigovala na njegov jugovzhodni greben ter po njemu nekoliko strmeje na vrh, kjer sva se sedeč na novi, mesesnovi klopci, (luksuz pa tak) dodobra naužila pogledov daleč naokrog.

Bojazen, da bo sneg zaradi visokih temperatur po pobočjih že odjužen in težak, se ne izkaže za tako resno in ob pazlivejšem vijuganju, sva se kar spodobno peljala za dane razmere. Obvezen postanek za poziranje na planini, potem pa ponovno po cesti navzdol vse do brunarice, na katere terasi se je trlo sonca in pijače željnih. Seveda je bil klic piva premočan in najini riti sta kaj hitro pristali na klopi pored ostalih. Malce klepeta z obiskovalcem poleg naju, nato pa še tiste 4 km po cesti navzdol do zapornice, kjer po 12.5 km smučarije snameva smuči, spakirava opremo in se zadovoljna odpraviva domov.

Zadovoljna in od sonca popražena: Tomaž Groboljšek - Finta in Jani Vozel - Janč


P.S.
Glede na to, da smo skoraj vsi aktivni po hribih bi bilo zaželjeno, da tudi vi o tem kaj napišete. Da ne bom samo jaz "klofal" po tipkovnici.

• 
• 

Peitlernock

Podrobnosti

11. 02. 2019,

Janč

Napoved, da se bo v nedeljo sfižilo lepo vreme, katero je držalo preko tedna je bila eden od bistvenih razlogov, da sva se po torkovem povratku z turnega smuka na Grosser Speikkofelu s Tomažem odločila, da ujameva še enega v soboto. Peitlernock (2244 m) katerega sva imela v planu že prej, bo za tokratni izbor ravno pravšnji. Na ferajnovskem sestanku zanj navdušim še Joa, kateri tako ali tako namerava dan v vikendu iskoristiti za hribe in ekipa je sestavljena.

Pot do Innerkremsa, z postankom za kavo v Radovljici, hitro mine ob klepetu o vsem in čemurkoli in že s parkirišča, kjer pustimo avto, se na smučeh odpravimo proti cilju, tam nekje nad nami. Sprva nekaj kilometrov po cesti Nockalmstrasse, katera je pozimi zaradi snega neprevozna, za namen sankaške proge in turnga smučanja pa lepo steptana in urejena. Pri koči Nockalmhof (pozimi zaprta, poleti je tod Biosferični tematski park), zapustimo omenjeno cesto in nadaljujemo naravnost navzgor skozi gozd do planine Barengrubenalm. Mimo nje preko nekoliko strmejšega, a še vedno gozdnatega predela, nato pa vse do položnejšega in od tod dalje neporaslega isteka ispod Peintlernocka, katerega vrh je od tod oddaljen le še slabe pol ure zmernega vzpona po njegovem severovzhodnem pobočju. 

Na vrhu izgine celo koprenasta oblačnost, katera je visela nad nami na poti navzgor in s soncem obsijana pobočja nas povabijo, da se po njih "podpišemo z svojimi špurami". Občutek zadovoljstva, kateri te prevzame že po prvih zavojih ob spoznanju, da končno voziš samo po pršiču, traja vso pot navzdol in celo vjuganje med drevesi po gozdu je prej igriva zabava, kakor pa bojazen, da bi se kje kaj zalomilo. Ob takšnih pogojih za smuko ti je kaj hitro žal, da vse skupaj ni trajalo dlje, saj je bilo vse tisto navzdol v en sam velik užitek.

Na parkirišču, do koder se pripeljemo na smučeh se odločimo, da se odpeljemo še do Dr. Josef Mehrl Hutte, katera je nekaj nadaljnih kilometrov vožnje z avtom po cesti naprej pogledat, kako izgleda še to izhodišče za morebitne nove ture. Recimo Konigstuhl. Tam se snidemo še z Boštjanom in Marušo, katera tukaj turirata že dva dni, ter se pred skupnim odhodom domov še malce zaklepetamo na osončeni terasi. 


Soboto dodobra iskoristili: Jože Vozelj - Joe, Tomaž Groboljšek - Finta in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Grosser Speikkofel - Krške Alpe

Podrobnosti

06. 02. 2019,

Janč

Ne preostane nam drugega kakor, da se takrat, ko je napovedano lepo vreme, pa najsi bo to "petek ali svetek" odpravimo v hribe. Sicer z malce stisnjenimi zobmi zaradi službenih obveznosti, pa vendar... Zanje, če za to dopuščajo možnosti tako kot meni, imaš tudi oblačne vikende. Slednjega sem ravno zaradi tega temeljito iskoristil in torek, katerega sem si vzel za službe prost dan, je obetal lep turni smuk nekje v Avstriji. Z Finto.

Ta "nekje" je bil po njegovem izboru in prvotna ideja Peitlernock (2244 m) nad Innerkremsom, se je zaradi plazovne nevarnosti in opozoril pred njimi spremenila v Grosser Speikkofel. 2270 metrov visok "kucl" nad vasico St. Lorenzen in der Reichenau (1477 m), katera se kiti tudi s tem, da ima najvišje ležečo cerkvico na Avstrijskem Koroškem.

Pomanjševalni naziv "kucl" sem mu seveda pridal sam, saj je to nad gozdno mejo kopast vrh, poraščen s travami po katerih se v poletnih mesecih veselo pasejo krave. Sam vzpon in spust po njemu je nezahteven in plazovno nenevaren. Pravzaprav je to hrib, katerega se načeloma da napasti že takoj po tem, ko na njemu zapade celo večja količina snega brez bojazni, da bi te kam odpeljalo in slednje si je vredno zapomniti za takrat, ko se bomo želeli naužiti varne smuke po sveže zapadlem pršiču, kateri pa zaradi južne lege terena, kot takšen ne traja prav dolgo.

Že takoj na izhodišču, nekaj metrov za parkiriščem, zavijeva na gozdno pot ter se mimo ličnih in tipično "jodlarskih" brunaric, pričneva zložno dvigovati po njej skozi gozd. Po dobri uri, ko se dvigneva nad gozdno mejo naju pričakajo travnata pobočja Kleiner Speikkofla (2109 m), po vzponu nanj, pa še vzpon na njegovega višjega soseda. Sodeč po stanju snežne odeje na njegovem vrhu je to del, kateri je neprestano na prepihu a nama, je bil dan obsijan z soncem, brez oblakov in vetra ter šolskim pogledom na osrednje in zahodne Julijce. Idealni pogoji za polurno uživanje na vrhu in razglabljanje kdo je kje in kje je kaj.

Potem pa je šlo navzdol kar samo na način, da so se nepredvidljivo izmenjevali tako dobro utrjeni predeli, kot malce kložasta področja in pršičasti napihi. Pozornosti za um in skladnost zavojev vsekakor dovolj, če nisem želel več kot enkrat delati prevalov in z nosom "loviti zajčka" po tem, ko sem ravno pridobil samovšečni občutek, kako fantastično mi gre, a se je iznenada zamenjala podlaga... Še posebno po gozdu, ko so mi nogice postajale že malo "telečje" in so bili postanki tu in tam, vsled preprečitve neljubih posledic, nujno potrebni. 

Prednost ture je tudi v temu, da sva nazaj prismučala praktično do avtomobila, tam snela opremo in se peš, po klančku rahlo navzdol, odpravila do najbližje brunarice z izpostavljenim napisom Pertl, katerega drugi, a sila pomemben dodatek - Gasthof, je z zato primerno izostrenim pogledom naciljal Finta. Tam sva skladno, v "brezhibni" nemščini, oplemeniteni z koroškim akcentom in za dokončno razumevanje nujnimi pantomimskimi vložki, naročila dva hmeljarska produkta ter ju ravno prav ohlajena zasluženo popila na s soncem obsijani terasi ter se srečna in zadovoljna odpeljala v sončni zahod...

Drugim (verjetno) vzbujala skomine: Tomaž Groboljšek - Finta in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Škrbina pod Prestreljenikom

Podrobnosti

28. 01. 2019,

Janč

Snega je bilo vsaj do sobote, 26. januarja še malo, a vseeno dovolj, za letošnji prvi turni smuk v "domačih" hribih, zato smo se odločili, da jo nekam mahnemo. Končna odločitev o cilju je padla na zgodnji jutranji kavi v standardni postojanki - OMW Radovljica.
Sella Nevea, iz nje po mulatjeri na Prevalo in navzgor do škrbine pod Prestreljenikom. Napovedano lepo vreme in toplotna inverzija sta držala in iz začetnih -10 stopinj doma ter približka temu v Sella Nevei, je na cilju prilezelo na z soncem obsijanih -3.

Tiha bojazen, da bo snega vseeno premalo se k sreči ni uresničila, saj je tistih 70 do 80 cm bilo ravno dovolj, da je prekrilo manjše skale in luknje po trasi ter nam tako omogočilo, da smuči oz. kože niso dobile bojnih ran. Razen, če si ekspertno kakor jaz, pri obračanju navzgor, znal poiskati kakšen kamen in si z njim narediti spomin. Do Prevale smo jo grizli po dobro narejeni špuri, od tam do škrbine pa sem in tja po "speglanem" smučišču. Na vrhu pauza za čajček, nato pa juhuhu navzdol proti koči Gilberti. K sreči, naju je z Finto prijazen žičničar, za tistih 500 metrov vzpona iz luknje do koče spustil na sedežnico kar brez kart in nama tako ni bilo potrebno ponovno nameščati kož na smuči, da bi se prebila do nje. Franci (gams zasavski) pa se je vseeno zagrizel v breg in zadevo oddelal tako, kot se ji pritiče. No ja. Možakar je mlad, močan, navdušen in nabrušen... :))

Gilberti je precej nabit z obiskovalci a nam vseeno uspe najti prostor, da v miru popijemo zaslužen pirček pred spustom v dolino, po vzorno urejenem smučišču. Na dnu popokamo opremo ter se zadovoljni odpeljemo domov. Eni na klobase in posledično zvišan holesterol, drugi pa na klasiko vsakodneva, katera nas bo čakala preko tedna. Bilo je lepo, predvsem pa "fajn"!

Turirali: Tomaž Groboljšek - Finta, Franci Razpet in Jani Vozel - Janč