• 
• 

Grossvenediger (3666 m) - Ledeniška tura AOL

Podrobnosti

05. 06. 2019,

Janč

Prestavitev termina odhoda na ledeniško turo, iz 25 maja na 1 junij, se je izkazala za najpametnejšo, vsaj kar se vremena tiče. Tako mokrega in "cmizdrastega" maja, kakor je bil letošnji že dolgo ne pomnim in tiščanje glave skozi zid v slabem vremenu, na takšni turi nikakor nebi imelo smisla. Bolje je bilo počakati in biti za to na hribu nagrajen z dvema popolnima dnevoma jasnine in sonca.

Sobotna zgodnja ura, je bila namenjena mojemu pobiranju ekipe, katere posamezni člani tokrat začuda niso zamujali in se posledično zaradi tega nismo čakali, kar pa je tudi najbolj prav in fer do vseh, kateri sodelujejo. Kombi, v katerega smo se konfortno namestili, pa je tudi bil več kot udoben za osmerico, kateri smo se na koncu sestavili od vseh tistih, na katere prisotnost smo predvidevali. No ja. Kolikor nas je, nas pač je. Po svoje tudi prav, saj se lahko vsi peljemo z enim vozilom, pa tudi ledeniški navezi sta tako lahko le dve. Vsaka stvar, je za nekaj dobra...

Vožnja do Radovljice, tradicija z jutranjo kavo na OMW, nato nadaljevanje do mejnega prehoda pred karavanškim predorom kjer naložimo še Uroša in umirjeno mimo Spittala, Lienza in Matreia skozi dolino Virgental do vasice Hinterbichl, kjer se dober kilometer nad njo dokončno ustavimo na plačljivem parkirišču. 9 Eur, za dva dni. Žal taxi (+ 43 48 77 53 60), kateri ti lahko olajša pot do koče Johannishute, zaradi še vedno neprevozne ceste vozi le dober kilometer dlje od parkirišča in ne preostane nam drugega, kakor da pozabimo na potuho in se peš z vsem svojim imetjem na ramenih odpravimo navzgor.

Moja kalkulacija, da bom ta del poti opravil v pohodnih čevljih namesto v smučarskih kakor ostali, se mi do neke mere obrestuje z lažjim korakom a posledično večjo težo nahrbtnika na katerega sem moral naložiti še pancarje. Vsekakor pa se je obrestovalo z bolj udobno hojo naslednji dan na povratku, ko sem težo nahrbtnika že potlačil v podzavest. Vijugasta prašna cesta se nam vleče kot "ponedeljek" in je celo za Finto daljša kakor mu je ostala v spominu. Nič čudnega, saj jo je dosedaj vedno "prehodil" sedeč v taxiju, danes pa jo podoživlja na popolnoma manj konforten način. Hehehe... grizi, grizi... ti dve urici in pol navkreber.

Na terasi pred Johannishute, kjer se tura pravzaprav šele začne, si privoščimo krajši postanek z ugotovitvijo, da bo sonce danes dobro žgalo. Pa še na snegu nismo. No, do njega nam ni bilo potrebno prav dolgo čakati, saj smo se slabih 150 višincev kasneje že lahko postavili na smuči in z njimi pričeli drajsati po razmočenem snegu proti Defreggerhaus, kamor smo prispeli po dobrih štirih urah. Bojazen, da bo obisk pri koči bolj množičen je bil zaman in le nekaj nam podobnih, vsaj po namerah, je kolovratilo ob koči ali pa se na klopeh pred njo nastavljalo in grelo na popoldanskem soncu.

Grelo zaradi tega, ker je bilo v koči "mrzlo za popizdit". Oskrbniku namreč ni bilo vredno, smiselno, smotrno ali pa celo nujno, podkuriti v peči in smo bili tako kasneje primorani zmrzovati v jedilnici, v kateri je bila prižgana zgolj majhna in nebogljena plinska pečičica, oblečeni skoraj v vse, kar smo pritrogali s seboj. Popolnoma razumljivo mi je, da na teh višinah in v teh razmerah ne morem pričakovati konforta kot doma, a kar je bilo preveč, je vseeno bilo preveč: Z oskrbnikom, sva se nekoliko "zapela" že na samem začetku, ko nam ni dovolil odnesti nahrbtnikov v spalnice, dokler vnaprej ne poravnamo celotne polpenzionske namestitve. Torej večerje, spanja in zajtrka. In še te po višji ceni, kakršna mi je bila zagotovljena ob rezervaciji namestitve nekaj dni prej. Oprostite!?! Mar vam bomo pobegnili? Mogoče ima možak slabe izkušnje z nevem si ga kom, a vseeno se tako ne dela. Na košček papirja, z roko napisan celotni znesek storitve, za katero plačujemo vnaprej, pa je vse kar sem dobil od zahtevanega računa in je bil tako ta "šup za šup" bližje balkanski mentaliteti kafanskega poslovanja, kakor pa avstrijski, za katero sem bil prepričan (sedaj pa definitivno nisem več), da je urejena tudi na temu področju. In da bo mera gostoljubnosti polna, smo na enak ali zelo podoben način pridobili tudi vse nadalje naročene čaje ali pivo.

Glede zgodbe o večerji in izgubljeni polovici hrenovke, katera se je najprej valjala po tleh, potem pa se okopala v Joevi župci, pa ne mislim izgubljati besed v temu zapisu, čeprav je vredna vsega sramu in obsodb o nivoju etike, vljudnosti in higijene. Tako cenenega ter zaničujočega nivoja in odnosa do strank s strani oskrbnika nisem še nikoli doživel, pa so me stregli že v večjih "vukojebinah" kakor pa je ta Defreggeraus, kateri je po tej izkušnji, žal vsaj zame, lepo in ljubeznivo zavetišče samo navzven. Ni kaj, s tem je bila do popolnosti prikazana vsa kultura dotičnega posameznika.

Noč, katero smo zaradi mraza nekako predremali v posteljah, še vedno oblečeni v vse kar smo imeli, vključno s kapami, rokavicami in dodatnimi nogavicami se je le nekako prevesila v rano jutro, ko je pričela moška četica eden za drugim obiskovati zunanji sekret. Če bi ga imenoval stranišče, bi ga že glorificiral. Tisto tapravo, v pravem pomenu besede, je ostajalo varno zaklenjeno v koči in čakalo na poletje, rožice, čebelice in dišeče tirolske ritke katerih kakci dišijo po vijolicah. Mar je oskrbniku tako teško vzeti lopato in z njo nametati malo apna po dreku, da le-ta nebi zasmrajal celotne okolice koče? Videti je bilo, da je tako.

Rana ura odhoda iz koče, so bile le pobožne želje, saj zajtrka nikakor nismo mogli dobiti pred šesto uro zjutraj. Zajtrka, sestavljenega iz dveh mini tankih rezinic kruha, skozi katerega si lahko opazoval soseda pri mizi ter mini zapakiranega masla in enako mini marmeladice z malo manj mini skodelico čaja. Vse skupaj naloženo na cenen papirnat podstavek, na kakršnem smo nekoč, v prejšnjem stoletju na piknikih prenašali kranjsko klobaso z gorčico. Ob takšni "bogatiji" se nam je debelo kolcalo po Janinih zajtrkih, katere zna postreči v koči na Zelenici. Domačo klobaso, zaseko, jajca, sir, predvsem pa normalno odrezano rezino kruha...

Ob sedmih, se nam je le uspelo odpraviti proti vrhu. Do vzpetine Schartl (3042 m) zložneje navzgor, potem pa nad njo preko sedelca nekoliko nižje na ledenik Rainer Kees, kjer smo se navezali v ledeniški navezi. V osončenem jutru smo zadovoljno štorkljali proti sedlu Rainer Torl (3422 m) nato pa se od tod po zgornjem delu ledenika Kessboden povzpeli na vrh Grossvenedigerja (3666 m), kjer smo se lahko v miru napozirali in se naužili pogledov od zgoraj navzdol po okolici.

Spust z vrha je bil vse prej kot turno smučarski užitek. Sneg je že dodobra odjužil in tudi na tej višini postal moker in težak, zato so bili zavoji dolgi in estetsko porazni a navkljub vsemu uspešni, vsaj kar se zbijanja višine tiče. Le na delčku spusta, tam nad ledenikom Reiner Kees, kjer je še vztrajalo malo sence, se je dalo izpeljati nekaj lepih zavojev po še vedno zamrznjenem snegu. To pa je bilo vse, kar je bilo od "simpl in lepo". Vse ostalo je bilo nekako levo, desno do Defraggerce, nato pa ponovno vija vaja navzdol. Finta in Niko se posvetita Marku, kateri pod njunim mentorstvom uspešno odkriva tehnike in čire - čare smuke po poznopomladanskem snegu, ostali pa pred njima na juriš do Johannishute. Eni hitreje, eni počasneje. Zmagovalno trojico z Vidom ujameva šele spodaj, kjer se že veselo sonči na trati pred kočo in dobra volja me kmalu mine, saj ugotovim, da ni mojih pohodnih čevljev na mestu, kjer sem jih pri vzponu skril z razlogom zmanjšanja nepotrebne teže v nahrbtniku zaradi neuporabe.

Hudiča, v skritem kotičku, v razpoki pod skalo, sta po novem dva para nepoznanih superg, pod kamnom kjer bi morali biti moji pa ni ničesar, razen zelene vrečke, v katero sem jih zavil. Torej kotiček le ni tako skrit kot sem bil naivno prepričan in ga uporabljajo tudi drugi? Ok, ampak zakaj so dobili "noge" ravno moji čevlji? Ali pa so jih navohali in odnesli svizci, katerih tukaj kar mrgoli in jih sedaj tako slane in dišeče prežvekujejo v svoji luknji? In koliko so že stali novi? Predvsem pa, ali je še v prodaji ta model, kateri mi je tako zelo ustrezal? Pa ne, da jih je nekdo enostavno “pljunil”? Matr, v pancarjih bom moral v dolino. Sranje... tisoč misli mi ena preko druge roji po glavi. Ne preostane mi drugega, kakor da se na hitro sprijaznim z krutim dejstvom da jih ni več in se pridružim tistim na travi, katerim potožim kako in kaj je s čevlji. K sreči ne zdržijo dolgo s skrivalnicami in odleže mi, ko spoznam, kje so čevlji. Bum, se zasliši kamen, kateri mi je padel s srca. Hec mora biti. Včasih tudi na moj račun, ni kaj. Najlažje se je zajebavat iz revežev...

Dobre pol ure kasneje, privijuga tudi Marko - “Karl Schranz venedigerski" z svojima dvema inštruktorjema železnih živcev do koče in nemudoma nam se pridružijo pri polurnem lenarjenju na travi. Oh, kako bi pasalo še več, a moramo v dolino. Ponovno, po prašni cesti navzdol, a k sreči mimo potokov ob katerih si lahko gasimo žejo. S pijačo smo bili namreč že na minimumu in vsem je že gorela rdeča luč na rezervoarju. Dve urici, pa smo na parkirišču. Dve tečni in mukotrpni urici do trenutka, ko sezuješ trde čevlje in nogavice ter se preobuješ v mehke superge. Dve urici, ko dokončno lahko snameš nahrbtnik z ramen ter v miru, tako za finale, popiješ pivo, katero smo shranili za konec v kombiju in sedeč v travi potegneš črto pod uspešno zaključeno turo na Grossvenediger. Po vsemu temu, ti je tudi vožnja do doma lažja.

Ekipa AOL:
Tomaž Groboljšek - Finta, Niko Škrabanja, Jože Vozelj - Joe, Anže Repina, Marko Kos, Uroš Robič, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč