• 
• 

Čez Kotle na škrbino med Martuljškima Poncama

Podrobnosti

25. 05. 2020,

Janč

Zgodnje četrtkovo jutro v Martuljku, kjer se natovorimo, nato pa proti Špiku.
Pod Srcem zavijemo levo preko prodišča in nato po melišču in skozi ruševje navzgor. Tečno in zoprno vse do srednjega Kotla, kjer končno prispemo do prvih jezikov snega kateri se dokaj hitro zvežejo v neprestano snežno podlago. Nekaj časa po snegu še vztrajamo peš, nato pa si Franci in Finta le natakneta smuči, meni pa pešačenje ta dan nekoliko bolj sede in na ta način tudi vztrajamo čez zgornji Kotel, vse do konca proti škrbini med malo in veliko Martuljško Ponco.

Izpod stene velike Ponce, se je še pred kratkim plazilo in globoke ter razbrazdane plaznice v zadnjem delu poti nam ne obetajo kakšne pretirane "juhuhu" smučarije, zato z vzponom zaključimo malo pod škrbino ter se po krajšem postanku raje predamo uživanju ob spustu po snežiščih, katere niso obdelali plazovi. Sprva nas mika, da bi povratek odpeljali proti Trem macesnom, a nas pogled na snežišča pod Ponco in Oltarjem, prepolnih plaznic in kamenja ne prepriča preveč, zato je odločitev, da nazaj v smeri po kateri smo prišli, saj so tod snežne vesine še najbolj neokrnjene.

In čeprav je sneg že umazan in mehak, je še vedno povsem zadovoljiv za (verjetno) enega izmed zadnjih turnih smukov pri nas v letošnji sezoni. »Na trmo« še stisnemo z zavoji čez možne prehode do konca srednjega Kotla tu, pa se zadeva s smučmi tudi konča. Bolje, predvsem pa veliko nižje, kot smo pričakovali.

Smuči in opremo pospravimo v nahrbtnik, se še na kratko naužijemo razgledov, nato pa v ponoven boj z ruševjem in meliščem do krnice Pod Srcem in skozi gozd navzdol do izhodišča.
Zadovoljstvu ob lepi turi je sledila še odjava v Dovjem. Brez nje, po nepisanem pravilu pač ne gre.

Franc Intihar, Tomaž Groboljšek - Finta in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Kotovo sedlo in Velika Dnina

Podrobnosti

11. 05. 2020,

Janč

Končno bi se reklo! Po vseh dneh potrpežljivega čakanja, so se nam virusna vremena vsaj malce zjasnila.
Toliko, da smo po dveh mesecih ponovno lahko odšli v hribe. Veliko višje, kakor na tiste naše kucle, po katerih smo v času omejitev in vzdržnosti nabijali kondicijo.

KOTOVO SEDLO - 8.5.2020

Klasika, peš iz Planice čez še zaspan Tamar do prvega snega, kateri se prične nekaj višje nad izhodom iz gozda. Po senci počasi navzgor do odcepa za Kotovo sedlo, kjer nas nekoliko višje že pričaka sonce in posledično bolj razmočen sneg. A gre. Kakršen koli že je, važno da je!

Par pod nami zavije v Jalovčev ozebnik, dva sta v njem že povsem zgoraj. Pa tudi na naši strani nismo sami. Dva nad nami sta že skoraj pri robu.

Ob enajsti uri, se po daljšem počitku in martinčkanju na soncu le spustimo navzdol. Zgornji del, čez plato sicer mehak, preko prelomnice navzdol v dolino, kjer je senca, pa razmere za vriskat. Turni kot je potrebno za ta letni čas. Zadovoljni se od hribov za ta dan, odjavimo v Dovjem. Dvakrat ;)

Vid Tilia, Tomaž Groboljšek - Finta in Jani Vozel - Janč

------------------------------------------------------------------

VELIKA DNINA - 10.5.2020

Tokrat druga ekipa a enake želje po pomladanskem turnem smuku. Velika Dnina je v tem času mamljiva, snega je še dovolj in ker je tura dolga, v njej ni pričakovati gneče. Je pač potrebno malce bolj gristi kolena navzgor in večji del poti nositi opremo na nahrbtniku. To pa marsikomu ne diši, za nas pa je to prednost, saj bomo lahko v miru uživali pobočja, katera bodo pred, nad in pod nami.

Zgodnji smo, tako kakor je potrebno za hribe in zaradi pomladanskega sonca, kateri dodobra ojuži sneg po plaziščih. Gruntovnica je v zgornjem delu še vedno lepo zalita a nesmučljiva, saj je pobočje proti Škrlatici, tisto skozi ruševje navzgor (ali navzdol) skoraj povsem kopno. Zaplate in jeziki snaga pa nepovezani. Pošten sneg se prične šele ob balvanih pod Škralatico in od tam, se da s smučmi lepo navzgor v skrajni zatrep Dnine ali pa na škrbino med Poncama.

Vzrajno grizem navzgor vesel, da je prenehalo rositi a v dilemi, ali naj oblečem vetrovko ali ne, saj je pričelo pihati. In kot da to še ni dovolj, se preko Oltarja spusti megla. Zaradi vetra k sreči pride in gre in v takšni spremenljivi vidljivosti tudi pridrsam do stene Oltarja, kjer počakam še na Nika in Joa. Časa imamo na pretek in tudi po napovedi, je vreme na naši strani, saj je veter nekoliko kasneje razkadil meglo, nato še oblake in sonce nam je bila dodatna nagrada ob uživaškem spustu navzdol.

Sledi ponovno mlatenje z ruševjem, drsanje po jezikih snega in zgornji del zasnežene Gruntovnice. V nje spodnjem delu iskanje prehodov preko balvanov in krajši odsek poti skozi gozd. Potem pa koča v Krnici in hladno pivo. Tokrat smo za spremembo vsi na Radlerju.

Od tam še delček poti proti Ruskemu križu, kjer si v hudourniku še namočimo noge preden obujemo superge, katere nam vrnejo blagodejen občutek mehkobe in zadovoljstva v stopala :))

Niko Škrabanja, Jože Vozelj - Joe, Jani Vozel - Janč


In še to:
Suma sumarum, bilo je odlično. Na obeh turah. Po temu času nezmožnosti hribovskih aktivnosti ne bom iskal dlake v jajcu v stilu "Škoda, da ni bil snegec tak, pa drugačen, pa mokr, pa trd"... Enostavno sem vesel, da sem bil. Enako, kakor so vsi moji fantje, s katerimi sem turi tudi doživel.

• 
• 

Begunjska Vrtača - Lenuhova in Zahodna grapa

Podrobnosti

13. 03. 2020,

Janč

Glede na lepo vreme, katero je včeraj še vstrajalo, je bilo potrebno dan iskoristiti za hribe. Zaradi sneženja in posledično plazov po njemu, v predhodnem tednu ni bilo ravno varno ropotati po njih, potem pa še virus, kateri nas napada z vseh strani ter nam tako onemogoča turne smuke po Italiji ali Avstriji.

Skratka razlogov za ne, je bilo več kot razlogov za da, a vseeno, če se nisem želel usmraditi doma, sem jo moral odcvirnati nekam navzgor. Da bi si privoščil “telečje nogice” po odjuženem snegu na kakšni domači smučariji me ni preveč vleklo, bolj mi je dišalo stisniti še kakšno grapo, dokler so možnosti. Z idejo sem pridobil Tomaža, Vidu, kot tečajniku našega AO, pa ob začasni preventivni zaprtosti fakultete ni preostalo drugega, kakor da se nama pridruži in si s tem nabija kilometrino iskušenj. Napovedane razmere, razen lepega in sončnega vremena, so bile bolj tako-tako, a v izogib cincanju je najbolje, da gremo pod steno in se tam prepričamo ali bi šlo. Če ne, pa bo dostop le krajša kondicijska tura.

Odhod od doma ob četrti uri zjutraj in direktno čez Ljubelj, tja pod Begunjsko Vrtačo. Pričakovanje, da se je sneg po Lenuhovi grapi že splazil se je izpolnilo, a skalni skok na vstopu v smer vseeno ni bil pretirano zalit. Malce praskanja po skali, nato pa zadeva višje v grapi le steče. Ni ravno idealno, saj tudi drugod na skokih ni povsem zalito, še manj pa pomrznjeno, a z višino nekako gre, saj je tudi snega več. Večji problem je, da se že pošteno udira vanj in gre vse skupaj veliko bolj počasi, kakor pa užitkarsko pikanje po zamrznjenem snegu. Ampak tudi to, je sestavni del našega posla. Pogled nazaj, po narejenih stopinjah pa da vedeti, da trud ni zaman. Naslednji, kateri se bodo zapodili v grapo, bodo tako imeli po njej že lepo narejene stopnice. Škoda le, da nimamo tako na “izvolite” poštapnane grape že mi in še večja škoda je, da za naš trud ne bo "hvala" - v obliki piva, katerega bi si zaslužili. ;)

Čeprav nas na izstopu pričaka sonce ni časa, da bi se predolgo obirali tod. Postaja vse topleje in podvizamo se še malo višje po grebenu, nato pa kukamo preko roba in opasti ter iščemo najprimernejši vstop v Zahodno grapo, po kateri bomo sestopili. Ta “rikverc”, je sprva malo bolj strm, a nekoliko nižje strmina kar popusti in tako bojazni, da bi se ti pod nogami splazilo ali da bi zdrsnil načeloma ni več. Pa tudi kako bi, saj se nam je ponekod vdiralo do jajc. Lovljenje plaznic z nekoliko bolj zbitim snegom v njih, je zadevo sicer nekoliko omililo, a se je kasneje, pri prehodu preko Šentlantca ponovila. Dozdevalo se mi je, da pihanje in sopenje ob “vrtanju jam” traja v nedogled.  Nak, preveč je toplo, sneg je preveč odjužen in zadeva je vse prej, kot lahkotno prečenje zasneženega melišča. Pa še noge me zaradi tega že pomalem bolijo in hudičevo sem žejen...

K sreči, predvsem pa po planu, pa smo mi ob enajsti uri s turo že zaključili. In krajši “Grande finale z obvezno hidracijo”, na osončeni terasi pred kočo, je bil tako le še prepotrebna pika na i. Prav prijetno je bilo posedeti in pogled usmeriti tja v Begunjsko Vrtačo, v kateri smo uspešno iskoristili jutro in del dopoldneva.

Tomaž Groboljšek - Finta, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč

• 
• 

AO Litija - nov logotip odseka

Podrobnosti

10. 03. 2020,

AO-Litija

Po dolgih letih (sicer brez tehtnega razloga sramežljive) uporabe starega in nekaj predhodno neuspelih poskusov oblikovanja novega, smo se pred kratkim dokončno odločili posodobiti simbol našega alpinističnega odseka.

Glede na to, da nam ni bilo v interesu odkrivati "toplo vodo" ali pa se v bodoče identificirati s kratkosapnim, trendovsko oblikovanim znakom, pri katerem ne veš, kaj je "pesnik" hotel povedati z njim, smo ostoječ simbol zgolj preoblikovali času in smernicam primerno.
Zadržali smo osnovne elemente (klin, vponka in Planika), ter jih nekoliko drugače izrisane in pozicionirane vkomponirali v likovno in tipografsko jasno in raspoznavno celoto novega logotipa. Za nadaljnje možnosti njegove uporabe, pa ga tudi pripravili na načine, kateri ustrezajo zahtevam njegovega pojavljanja.

Jani Vozel - Janč

• 
• 

Zimski tečaj AOL

Podrobnosti

25. 02. 2020,

Janč

V dneh preko vikenda, 22 in 23 februarja, smo v sklopu alpinistične šole AOL, izvedli zimski tečaj na Zelenici. Prednost te, za nas pomalem že ustaljene lokacije, je tako bližina planinskega doma kakor tudi kratki pristopi od tam do Begunjščice ali Vrtače. Zaželjeno je bilo, da se nam ob tej priložnosti dvodnevnega bivanja na Zelenici, pridružijo tudi ostali člani odseka, katerim bo to dopuščal čas, saj bodo le-ti medtem, ko bo potekal tečaj, lahko kolovratili na turah po svojih željah. Večer, pa bo namenjen skupnemu druženju in zabavi.

Nekaj najbolj neučakanih, se nas je na Zelenico odpravilo že v petek dopoldne in tako sem se lahko z Vidom, Markom, Anžetom in Anjo podil po grapah v Begunjščici. Po Ipsilonu gor, po Centralni dol in po grapi v SZ greben gor in dol. Povsem dovolj za prevetreno rekreacijo v preostanku dneva.

V soboto zjutraj, so se petkovi ekipi pridružili še vsi tečajniki, ter nekateri alpinisti in pripravniki tako, da smo s tečajem lahko tudi uradno pričeli. Severna pobočja Begunjščice zaradi svoje lege nudijo dovolj dober poligon za izvajanje potrebnih dejavnosti, saj so preko dne v senci, s tem pa sneg ostaja trd in pomrznjen, kar pride pri izvedbi posameznega sklopa vaj še kako prav. Le malce hladno postane s časom tam, še posebno, če ti pogled bega na nasprotno stran proti Vrtači, Zelenjaku, Palcu in preko grebena na Može, kateri so se tega dne kopali v soncu.

Ni čudno, da sta Joe in Uroš odšla poplezavat v slednje medtem, ko smo mi cepinirali in derezirali, pa zdrsavali in drseli, se ustavljali, zakopavali in pripravljali sidrišča, se vzpenjali in spuščali, žolnirali, sondirali in ponovno kopali. Razen dveh krajših premorov namenjenih toplemu čaju, smo dan dodobra izkoristili in se zaradi tega, tudi toliko bolj veselili večera v topli koči.

Večerja dobra, da "gate para". Pečena rebrca, renstan krompir in kislo zelje z ocvirki. In ker je pustna sobota še tople pečene "miške" namesto krofov. Pa mrzu pir, ob katerem se večer prijetno zavlevče tja proti polnoči, ko se zapozneli počasi le odpravimo spat. Smrčačev in prdačev v naši sobi ni in tako nam noč mine tiho, mirno in spokojno ob zasluženem spancu.

Nedeljo iskoristimo za planirano turo v Vrtačo, kjer se bo podmladek končo spoznal s plezanjem po grapi. Gor in dol. Medtem ko z Joem odpeljeva Vida, Gašperja in Marka na Vrtačo skozi Levo grapo, se ostali podajo navzgor po grapi Ypsilon in debelo uro kasneje se vsi skupaj snidemo na vrhu. Nekaj spominskih fotografij, malo čaja in ker ni ravno pretoplo je najbolje, da se odpravimo nazaj. Pripravimo sidrišča, tečajniki pa prusikove vrvice, s katerimi se bodo navezali na glavne vrvi, ki smo jih napeljali po Ypsilonu, da bodo ob njih lahko varno poplezali navzdol. Za njih je ta vrsta sestopa nova zgodba, katere se morajo vsekakor privaditi.

Spust traja nekaj dlje kot vzpon a na koncu se vsi zberemo pod balvanom ob isteku plazu pod Vrtačo, kjer na soncu opravimo še analizo tečaja, nato pa skozi Suho rušje nazaj do koče in od tam še kakšno urico kasneje domov.


Udeleženci:
Intihar Franc, Jani Vozel - Janč, Sašo Joul Borišek, Niko Škrabanja, Jože Vozelj - Joe, Rok in Anamari Hostnik, Rok in Ana Prelogar, Anže Repina, Anja Povše, Marko Kos, Vid Tilia, Matej Vidic, Gašper Namestnik, Primož Črne, Lana Bercieri Povše, Maks Štrus, Jože in Dani Repina ter Uroš Robič.

• 
• 

Trojček v Grebencu M. Mojstrovke

Podrobnosti

10. 02. 2020,

Janč

V soboto, zgodaj zjutraj kot nam je v navadi, zakoračimo po poti z Vršiča proti Mali Mojstrovki. Vse v redu in prav do trenutka, ko Fintina glava doživi bližnje in boleče srečanje z drevesom, katero raste nagnjeno preko poti. Sledi malo kletvic in malo več brisanja krvi, nato pa Jero izvleče obliž (za žulje) in ga strokovno prilepi preko rane. Pacient bo tako preživel, drevo pa bo ostalo in prežalo na nove žrtve.

Po zaključeni operaciji, v spremstvu hudomušnih komentarjev na Fintin račun, nadaljujemo pot navzgor, pod steno Grebenca in v Butinarjevo grapo. Po redkih stopinjah sodeč nič ne kaže, da bi bila v preteklih dneh kaj prida obiskana. Ali pa je temu kriv veter, kateri je tod pihal še pred dnevi in tako zabrisal sledi. Navkljub temu, da sneg v grapi ni ravno povsem pomrznjen, je vseeno dovolj trd, da nam nudi zanesljivost pri grabljenju derez in kompaktno podlago za zabadanje cepinov tako, da nam vzpon skozi celotno grapo postane zadovoljstvo, kakršnega smo pričakovali. Malo pod robom grebena prilezemo še na sonce in po izstopu, je prva tretjina nameravanega s tem še dodatno polepšana in ogreta.

Sestopimo po Pripravniški grapi, katera je to jutro še povsem prazna. Le spodaj, malo pred vstopom vanjo srečamo par, kateri se pripravlja na vzpon. Pozdrav, nekaj medsebojnih besed, ona dva vanjo, mi pa v Župančičevo.

To, da sem bil v njej z mlajšimi pripravniki našega odseka pred slabim tednom dni, me nikakor ni motilo, da se nebi ponovno podal vanjo, predvsem zaradi dobre in nasmejane družbe obeh Groboljškov. Je pa bila tokratna podoba snežnih vesin Župančičeve, vsaj v spodnjem delu nekoliko drugačna, saj se je po dobro uhojenem snegu videlo, da v preteklem dnevu ni ravno samevala.
A v temu zgodnjem dopoldnevu, nas v njej le ni bilo veliko. K sreči samo mi trije in dva, nekoliko višje nad nami. Slaba ura nam je bila potrebna da jo oddelamo, nato pa še nekaj minut do vrha Male Mojstrovke, kjer za ta dan zaključimo z vzponi.

Sestop po poletni poti proti Vratcem, vmes še mencanje z idejo da ali ne navzdol po Sestopni grapi, a ker nismo ravno prepričani kje je njen izstop in s tem naš vstop, odderezamo po poti na prelaz. Sledi še obvezna odjava v Dovjem, nato pa se zadovoljno, s "trojčkom iz Grebenca v žepu", odpeljemo domov.

Jernej Groboljšek, Tomaž Groboljšek - Finta in Jani Vozel - Janč