• 
• 

V kraljestvu Zlatoroga

Podrobnosti

07. 02. 2023,

Vid Tilia

V petek, 3. 2. smo se člani AO Litija odpravili na skupno smučarsko popotovanje po Komni. Eni so si pot podaljšali in na Komno krenili z Vogla že zjutraj, drugi so morali v petek dopoldne še zaslužit kakšen evro (za pivo) in odšli malo kasneje od koče pri Savici. Eni prej, drugi kasneje smo se nakapljali v domu na Komni. Po večerji smo skupaj malo debatirali in odšli spat.

V soboto smo se malo razkropili, večina pa nas je krenila na Lanževico. Sončen, a vetroven dan brez oblačka je v vseh prebudil prijetne občutke. Vetrovna Komna je bila res čudovita. Napihan sneg sprva ni obetal hudo uživaške smuke, a se je izkazalo za ravno nasprotno. Z vrha Lanževice smo odsmučali v smeri Oslove škrbine. Že prvi zavoji so nakazovali čisto uživancijo. Po sladki smučariji smo spet nataknili pse in odkorakali nazaj proti koči. Na povratku smo izgubili še cepin, ki se je nato pred lastnikom vrnil v kočo.

Petkov večer in sobotna tura sta zahtevala svoj davek, zato smo sobotni večer preživeli bolj mirno. V nedeljo smo se zbudili v hladno in sončno jutro brez vetra. Sicer kadrovsko malo podhranjeni, smo se namenili proti Kalu. V iskanju čim bolj plazovno varnih prehodov smo šli kdaj pa kdaj malo naokoli, vendar smo v zglednem času prišli na sedlo pod Kalom. Opremljeni z derezami in cepini smo se povzpeli na vrh. Franci nam je z atraktivno smuko z vrha pokazal svoje kvalitete, ostali pa smo sestopili peš. Čez nekaj minut smo se že vsi skupaj peljali v dolino in vriskali.

V koči smo nazaj grede pobrali še nekaj stvari in se namenili proti avtu, ki smo ga pustili na parkirišču pri Savici. Tisti, ki smo v petek prišli po isti poti na Komno smo vedeli, da bo navzdol s smučmi cela štala. Pa se nismo dali in fajtali. Eni so obupali prej, drugi kasneje, tretji pa sploh ne, in se prismučali- vse do avta. Prava atrakcija za južne sosede, ki so borbo z drevesi opazovali s parkirišča.

Čeprav vreme ni najbolj obetalo, se je izkazalo za res čudovito. Mislim, da si lahko vsi želimo še več takšnih tur, ki združujejo tako zabavo, kakor tudi pridobivanje hribovskih izkušenj!

Finta, Franci R., Darko, Joe, Janč, Gašper, Anže, Primož, Črt in Vid

• 
• 

Plavi ponedeljek v nedeljo

Podrobnosti

14. 11. 2022,

Vid Tilia

Po topli plezariji v Pakli konec oktobra so nama s Črtom zadišale tudi naše gore. Tako sva se v nedeljo, 6. 11. odpravila v Planjavo. Odločila sva se za nekaj lažjega, saj sva vedela, da zna mal nohtat. Plezala sva Plavi ponedeljek (IV/III, 320m). Opisov ni prav veliko, večina je v teh omenila, da v smeri ni prav veliko klinov. Izkazalo se je prav nasprotno. Sidrišča sva urejala na rušju, skalnih ušesih in rogljih. Poleg frendov in jebic sva tudi za vmesno varovanje s pridom uporabljala naravne možnosti. Kjub vsemu pa našla še 8 klinov. Nekaj od teh je res slabih tako, da se kakšnega splača imeti seboj. Uglavnem... vse je tam, kjer mora bit. Smer je pa tudi luštna. Priporočava za kakšen jesenski dan.
Črt&Vid

• 
• 

Kamor vsi, tja tudi mi

Podrobnosti

10. 11. 2022,

Janč

Smo si rekli člani našega odseka v petek, povsem ob koncu oktobra, ko smo preko podaljšanega vikenda zaradi praznika, prišli v kanjon Paklenice in tam že na parkirišču ugotovili, da so v njem praktično vsi, kateri so ustvarjeni »bolj za navzgor«.


Ker smo imeli apartman že predhodno rezerviran, nekje tam, kje točno pa nam dani trenutek ni bilo ne znano, ne v mar, saj se bomo z raziskovanjem njega lokacije ukvarjali šele pozno popoldne, smo se že v sredini dopoldneva odpravili v napad na smeri, pred katerimi naj nebi bilo čakalne vrste pred vstopom. Tako, za zagrevanje. Prav pretegnili se v tistih urah ravno nismo, pa tudi potrebe ni bilo po tem, saj je bilo pred nami še nekaj dni. Razen Anžeta in Črta, katera je Jernej odpeljal še v smer, za katero smo Finta, Franc in jaz ugotovili, da bo za nas manj mukotrpna, če jo "oddelamo" na vrtu pri Dinkotu.

K sreči je večina smeri v Pakli krajših in v doglednem času so se nam ponovno pridružili tako, da smo lahko odšli proti apartmanu, za katerega je bilo s strani nekaterih strokovno ugotovljeno in kasneje obelodanjano ob vsaki priložnosti, da se nahaja v Karlobagu. No ja, tako hudo sicer ni bilo, tistih nekaj kilometrov do apartmana, računano od vhoda v kanjon, pa je kasneje bilo kar malce tečnih. Za peš je bilo predaleč, za prehiter odhod v njega zvečer s kombijem od Dinka, pa prezgodaj. Ampak smo se uskladili in tudi tistemu, kateri je želel enkrat ob pozni uri prepešačiti pot, to ni bilo omogočeno. Razlogi so seveda tehtni.

Pozno zvečer se nam pridružijo še ostali in ekipa AOL je sestavljena tako, da naslednji dan, soboto, iskoristimo »z veliko žlico«. Že v zgodnjem dopoldnevu, smo se dogovorjene naveze porazgubile po kanjonu in njega različnih smereh. Vse do popoldneva, ko smo se sešli "ob koritu", katero je nudilo osvežilno olajšanje po poletno temperaturni plezariji. Potem pa rutina za zaključek dneva. Apartma, lonci, juhice in makaroni, pir, debata in počasno kapljanje eden za drugim ob pozni uri, v deželo sanj.

Nedelja, našpičena, po tempu plezarije podobna prejšnjemu dnevu, po "snidenju ob koritu", pa razbiti kot jugoslovanska vojska. Sestavljali smo se od kanjona do priključka na magistralno cesto ob morju na način, kot da dandanes, nebi obstajali telefoni. Bolj po občutku, izkušnjah in nenazadnje vonju, kje se kdo lahko zatakne, bi se reklo. Ampak konec dober, vse dobro. Še posebno, če se pred odhodom v apartma uspešen dan konča v campu Vesna, kjer je naš podmladek stkal sveže in pristne vezi z nežnejšim spolom iz kranjskega konca. K sreči pa, vse le  ni bilo tako rosno in sveže in tudi "starejši, hitrejši in spretnejši", smo lahko prišli na svoj račun v razširjenih debatah in pri (ponovno) makaronih, kateri so bili improvizirano a odlično, pripravljeni v Vanjinem kombiju.

Ker so nas širokosrčni Rašičani, za naslednji dan zvečer, povabili na žur v kamp, kjer so bili masovno nastanjeni, je podmladek (kdo pa drug) že pričel pripravljati strategijo kako podaljšati bivanje v Paklenici še za eno noč in potem "utrujen dan". Ponedeljek popoldne, je bil namreč nam planiran dan za odhod domov. Kaj hujšega... In ker je bila debata o strategiji močna, volja po vodi in soku pa šibka, je naslednji dan posledično prinesel svoje "zmage"... Dopoldansko plezanje krajšega in slajšega, kosilo z analizo pri Dinku in "Čao Pakla" družno vseh skupaj, do naslednjič.

Povzetek:
V dneh od petka do ponedeljka, smo skupno preplezali 18 smeri. Med njimi Pink Panther, Paparazzi, Joe de Ripper, Karamara sweet tamptations, Circus, Šaleški, Bramova, Danaja, Centralni kamin in še nekaj "težjih".

Ekipa AOL Paklenica, oktober 2022:
Franc Intihar, Tomaž Groboljšek - Finta, Niko Škrabanja, Jernej Groboljšek, Jani Vozel - Janč, Gorazd Šantej - Brzi, Anže Repina, Vid Tilia in Črt Ševerkar.

• 
• 

Dolina v megli, Kogel v soncu

Podrobnosti

24. 10. 2022,

Janč

Na analizi petkovega frikanja v Hrastniku Pod Škalo se z Gorazdom dogovoriva za Virensovo smer v Koglu. Pride nedelja, dobiva se ob 5.15 v Kamniku in že se peljeva proti Kamniški Bistrici. Jutranja, nič kaj prijazna temperatura, naju spremlja ves čas vožnje, a nič hudega, saj je v avtu toplo.

Ob 6.00 v soju čelne svetilke štartava proti Gamsovemu skretu. Dostop do smeri ob kramljanju dokaj hitro mine. Ko se bližava steni, jo sonce že počasi osvetljuje. Pri vstopu smeri sva na soncu, temperatura naraste in čas je za kratke rokave. Odvečno težo, ki jo ne potrebujeva, pustiva pri vstopu.

Prvi v smer zagrizem sam, malo desno, malo levo in že sem pri štantu. Drugi raztežaj, po za odtenek težjem poplezavanju, naju privede do gladke plate, od nje naprej pa v lažji, a krušljivi svet. Smeri slediva po lepih naravnih prehodih. Ob možnih variantah upoštevava Miheličeve nasvete in se težavam umikava na desno stran. Plezava tekoče in brez večjih težav. Najlepši del smeri je na koncu, če odmislimo zadnji del, ko pririneva na vrh.

Ker ima smer urejena sidrišča za spust, se odločiva za sestop s spustom po vrvi. Opravila sva štiri spuste, prvega malo krajšega, za ostale tri je prišla dvojna vrv še kako prav. Sledil je sestop v dolino in obvezna analiza pri Jurju. Verjameva, da to ni bil najin zadnji obisk te stene.

• 
• 

Alpinistična šola AOL - Zimski del

Podrobnosti

21. 03. 2022,

Janč

V dneh od petka, 11. marca zvečer, do nedelje, 13. marca, smo izvedli zimski del alpinistične šole za letošnje tečajnike. Za lokacijo smo ponovno izbrali Zelenico, saj nam je tod ustrezalo že v dveh predhodnih letih oz. tečajih, če odšetejemo zimo 2021, ko smo zaradi Corone bili primorani mirovati z izobraževanjem. Navkljub temu, da je letos zima s snežno odejo bolj mila, so nam severna pobočja Begunjščice in nje grape vseeno nudile primeren poligon za vaje in njih manevre, kateri so potrebni za izvedbo tovrstnega usposabljanja. Koča in osebje v njej, pa toplo zavetišče in prijazno oskrbo, kakršno smo pričakovali in katere smo bili veseli.

Plaz pod vrhom Begunjščice, smo v sobotnem dopoldnevu izkoristili za vaje varne hoje z derezami in ustavljanja s cepinom, celotno grapo na SZ greben, pa za izdelavo sidrišč, gibanja naveze v zimskih razmerah in variante spustov ob vrvi. 
Po kratkem oddihu in pogrevanju v koči, smo popoldne izkoristili za temo plazovi. Podrobna obrazložitev in prikaz prereza snežne odeje, nje stabilnosti in uporaba lavinskega trojčka sta nam zapolnila nekaj ur, zgodnji večer pa še iskanje "zasutega" z lavinsko žolno. Mrak in kasneje tema, sta zadevo še dodatno popestrila.

Nedelja lepa, sončna in mrzla. Kot naročena za vzpon na vrh Begunjščice. Nekaj naših po grapi Y, midva z Nikom s tečajniki po Centralni. Na vrhu se snidemo, a nas veter kaj kmalu prežene nazaj na izhodišče, kjer se do zgodnjega popoldneva nastavljamo soncu pred kočo. Ko nam je dovolj, pospravimo svojo kramo in odidemo do Ljubelja, od tam pa vsak proti svojemu domu.


Jani Vozel - Janč, Vid Tilia, Niko Vidic, Gorazd Šantej, Primož Črne, Anže, Anja, Jože in Dana Repina, Jože Vozelj - Joe, Eva Lipovšek, Petra Cirar, Žan Gjerek in Črt Ševerkar

• 
• 

Ne tič ne miš

Podrobnosti

21. 02. 2022,

Janč

V soboto, 19.2.2022, se s Francem odpraviva pod Kriško steno. V dolini naj bi (in tudi je) cel dan deževalo, zgoraj pa...? Bomo videli. Upava, da bo šlo in da ne greva v Kranjsko goro zgolj "na kavo".

Parkirava pri ruskem križu in takoj na smuči, na katerih oddrsava do koče v Krnici in nato navzgor proti zadnjemu plazu pod steno. Višje kot greva, bolj kložasta postaja podlaga in za nameček, se še megla usede ravno pred zadnjim delom in to takrat, ko bi je bilo najmanj treba. Nekaj časa še vztrajava po njej, potem pa ugotoviva, da nima več smisla. Za tokrat bo dovolj. Zaradi slabe vidljivosti pač ne bova tiščala povsem do konca. Difuzna svetloba narekuje očala, a kaj, ko ni z njimi nič bolje kot brez njih, zato navzdol, skozi zoprno kložast sneg, smučava previdneje. Pretrd je, za tekoče izpeljan zavoj in premehak, da se nebi pogrezalo vanj in te cukalo ob vsaki spremembi smeri. In ko pomrznjena skorja spodaj v gozdu popusti, le-ta postane moker in težak. Ne tič, ne miš, bi se reklo.

In ker to in tako ni ne prvič, še manj zadnjič, zadevo izpeljeva do konca in se v Dovjem, po tradiciji odjaviva od ture. Vsekakor zadovoljna, da sva bila navkljub slabšemu vremenu v hribih.

Franc Intihar in Jani Vozel